To soboto bodo v Ljubljanlo iz Amerike pripeljali posmrtne ostanke bivšega ljubljanskega škofa Rožmana. Pokopani bodo v ljubljanski stolnici z vsemi častmi. Namesto komentarja objavljamo nekaj podatkov o njegovem izdajstvu slovenskega naroda.

 

 

Škof Rožman ukazal na cerkve izobesiti italijanske zastave

Ob priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji, je škof Rožman tudi Mussoliniju poslal spomenico, ki se (delno) glasi: …«Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.« Na vseh cerkvenih zvonikih v Ljubljani in v Ljubljanski pokrajini pa so na Graziolijevo željo in po Rožmanovem nalogu izobesili italijansko zastavo! Kaj takega se v zgodovini še ni dogajalo! To bi škof zlahka odklonil, kajti cerkev naj bi bila vendarle cerkev. V Škofovi poslanici, ki je bila 6. maja (daljša) 1941 objavljena v italijanskem in ljubljanskem časopisju na prvih straneh, je tudi pisalo: »…najglobja zahvala v imenu vse duhovščine… zaradi širokogrudne in skrbne ureditve… Duce, sprejmite tudi izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja…«.

Škof Rožman javno priznal sodelovanje s fašisti

V ljubljanskem škofijskem listu 31. 7. 1941 je objavljeno pismo škofa Rožmana: »… Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov cerkve z novo fašistično Italijo, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: vsak človek bodi višjim oblastem pokoren. Torej takojšnja pripravljenost sodelovanja z okupatorji, brez pomisleka, v nadaljnem pa odločno proti sodelovanju z OF….«

Mussolini odlikoval škofa Rožmana za sodelovanje

To sodelovanje je bilo tako tesno, zvesto in učinkovito, da je bil škof v začetku oktobra 1941 (5.oktobra 1941 je to objavil tudi Slovenec) po Mussoliniju nagrajen z visokim italijanskim odlikovanjem. Pa ne za verske obrede, temveč za tisto, kar se dejansko imenuje kolaboracija in narodna izdaja.

Škof Rožman vodil zahvalno mašo za fašiste

Italijanski osvajalci so svoj zmagoviti konec napada na Jugoslavijo in Slovenijo, 22. maja svečano proslavili tudi z veličastno zahvalno mašo. Daroval jo je sam škof dr. Rožman, asistirali pa so mu visoki škofijski gospodje. Prisostvovale so ji tudi vodilne okupatorske osebnosti. O tem dogodku je 24. maja 1941 Slovenec pisal: »Slovesnost se je vršila z vsem sijajem, ki ga ob takih prilikah razvija Cerkev…« To škofovo zadržanje je na verne množice nujno delovalo negativno. Odražalo se je kot hud pritisk zlasti na tiste vernike, ki so že množično sodelovali v Osvobodilni fronti upirajočega se slovenskega ljudstva. Prav tako na domoljubni del duhovščine, ki ni bila okužena s klero-fašizmom.

Škof piše italijanskemu generalu naj bolj ostro nastopi proti OF

V Ljubljani so se 16. februarja 1942 pri škofu sestali glavni predstavniki bivših strank z namenom, da ustanove neke vrste odbor, ki naj bi italijanske oblasti odvedel do boljšega vladanja zasedenega ozemlja… Vodstvo tega odbora, je prevzel škof… Na tem sestanku so sestavili spomenico, ki izraža nezadovoljstvo zaradi »premehkega« vladanja in ukrepov italijanskih oblasti in v kateri predlagajo in žele dovoljenje, da se samostojno, z legalnimi sredstvi pobija komunistično okužbo. Taka spomenica je bila fašističnim okupatorjem ponovna vzpodbuda za dodatno poostritev nasilja nad svobodoljubnimi Slovenci, zlasti nad pripadniki OF in partizani. Tako je »vojskujoči se škof Rožman«, kot ga je pozneje opisal gauleiter dr. Rainer, veliko prispeval, da so začele nastajati oborožene enote vaških straž in belogardističnih oddelkov – MVAC. Poleti 1942 je bilo vse to razkrito v krvavih in skupnih nastopih italijansko-belogardističnih oddelkov.

Glavno škofovo pismo italijanskemu generalu za skupen boj proti OF

Spomenica, ki jo je ljubljanski škof 12. septembra 1942 poslal generalu Robottiju:

»Kot zdravi del Slovencev, ki so izrazili pripravljenost, resno sodelovati z italijanskimi oblastmi, da bi ponovno vzpostavili red ter zatrli prevratniške in puntarske elemente, predlagamo vojaškim oblastem naslednje: dovolite ustanoviti v vseh krajih oborožene varnostne straže pod slovenskim poveljstvom… Dalje smemo trditi, da bi ustanovitev okrepila zaupanje prebivalstva v italijanske oblasti, ki so ga že močno omajali komunistična propaganda… Z ustanovitvijo takšnih varnostnih straž bi oblast prepričljivo dokazala, da ne namerava zatreti slovenskega naroda in razdejati njegove blaginje, marveč hoče le uničiti uporniške elemente… Z ustanovitvijo varnostnih straž bi bila odstranjena možnost, da bodo krivci ostali na prostosti in nedolžni kaznovani. To bi pomenilo nov sloves v zgodovini rimske pravičnosti…«

Škof Rožman se je zavzemal, da iz taborišč rešijo le »njegove« ljudi

Škof Rožman je v spomenici predlagal, naj bi iz internacije spustili slovenske rojake, toda »lojalne«. Iz internacije naj bi torej dobivali in osvobajali le lojalne Slovence, kar je pomenilo k izdajstvu nagnjene in s sovraštvom do partizanov prežete ljudi, ali vsaj k temu pripravljene. In tako se je začelo »reševanje« internirancev. Predlogi italijanskima generaloma so hitro porajali »sadove«. Komaj je od tega minilo teden dni, že so iz internacije spustili okoli 400 predvsem klerofašističnih dijakov in študentov ter drugih lojalnih elementov. Cena je bila vstop v oborožene belogardistične oddelke.

Nek moški je Rožmanu podaril vse premoženje, ker mu je škof natvezil, da je med vojno pomagal njegovemu bratu, v resnici pa ga je pognal v smrt

Stane Potokar pripoveduje kaj je doživljal kot otrok med vojno: » Mojega očeta (sedmih otrok) Antona so belogardisti zaradi sodelovanja v NOV aretirali 23 oktobra 1942… in ga obsodili na smrt. Po razglasitvi sodbe smo iskali možnost, da bi moža in očeta sedmih otrok, starih od 4 do 14 let ter bolnega človeka rešili smrti. Gospa N. Šušmelova je organizirala sprejem pri škofu Rožmanu in pri visokem italijanskem oficirju. Otroci smo bosi in napol goli hodili za gospo in mamo kot piščeta za kokljo. Kmalu smo se znašli v neki sobani… v škofovem uradu… Poldrugo uro smo čakali v upanju na škofovo pomoč, dokler ni ta končno samozavestno in oholo stopil v sobo. Naša spremeljevalka Šušmelova je začela pripovedovati, zakaj smo prišli, mati je začela jokati, škof Rožman pa je prekinil govor naše spremljevalke in kratko, jedrnato odgovoril: »Kar je zaslužil, to je tudi dobil«, in vehementno odšel brez slovesa… Leta 1945 je škof Rožman pobegnil na Koroško, od tam pa naprej v Cleveland. Kmalu po prihodu v ZDA je navezal stik z očetovim stricem Janezom-Jochanom Potokarjem… Govoril mu je, da je zastavljal svojo besedo za rešitev mojega očeta itd. Posledica pogostih obiskov je bila ta, da je naš stric dal zapisati vse svoje premoženje škofu Rožmanu oz. Cerkvi, mi oz. mama pa je dobila simbolično dediščino, s katero je lahko kupila le kozo.

Italijanski general je izjavil, da MVAC (bela garda) med Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga 50 let ne bomo mogli odpraviti

Lastnoročno pisano pismo (objavljeno v knjigi) škofa Rožmana Mirku Javorniku, uredniku Slovenskega doma o razgovorih z italijanskim generalom Ruggero jeseni 1942, med veliko italijansko ofenzivo. Vsebina je zelo zanimiva, ker odkriva veliko. Med drugim škof povsem iskreno sporoča, kako mu je tudi ta general rekel, da se »partizanov po gozdovih sploh ne da uničiti« in da »MVAC med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.« Kako modro je prerokoval sovražni italijanski general.

Škof se je ob slovesu zahvalil italijanskemu generalu za sodelovanje

Rožmanovo ljubeznivo in hvale polno pismo italijanskemu generalu Robottiju pred njegovo premestitvijo (lastnoročno pisano pismo je objavljeno v knjigi), 12. decembra 1942: »Z velikim presenečenjem sem sprejel novico, s katero mi, Ekscelenca, javljate, da zapuščate Slovenijo in odhajate na novo službeno mesto. Ob tej priliki se Vam, Ekscelenca, prisrčno zahvaljujem za Vašo veliko dobrohotnost in pripravljenost, s katero ste vedno vzeli v obzir prošnje, s katerimi sem se obračal do Vaše ekscelence in mi ustregel vedno, če so Vam le dopuščale prilike in zakoni…«

Nekatere ocene o izdajalskem delovanju škofa Rožmana

Zgodovinar dr. Janko Pleterski, akademik: »Priznanje aneksije je škof izrazil tudi s častno navzočnostjo med nosilci oblasti Italije na obeh proslavah obletnice aneksije v letih 1942 in 1943. Očitno je bilo za Italijane poglavitna osebnost škof. dr. Gregorij Rožman, čeprav je bil cerkvena oseba. Priznanje aneksije iz njegovih ust je bilo za Italijo najdragocenejše. Italijanska oblast ga je za to prizanje tudi nagradila.«

Zgodovinar dr. Tone Ferenc: »Nisem videl fotografije, na kateri bi kakšen katoliški škof bil tako dobro razpoložen v družbi z nacističnimi krvniki, kot nam kažejo fotografije dr. Rožmana v družbi z Rösenerjem«.

Filozof in krščanski socialist Peter Kovačič-Peršin: »Njegova krivda je dokazljiva z že znanimi dokumenti. Kriv pa je tudi po tedaj veljavnem cerkvenem pravu, ker je zapustil svojo škofijo brez izrecnega dovoljenja Vatikana.«

Škof Rožman je po vojni izdal tudi svoje domobrance

Krščanski socialist in znan politični delavec Franc Miklavčič: »Škof Rožman ne le, da je odobril ustanovitev domobranstva pod Nemci, marveč je že v predhodnem letu 1942 odobril ustanovitev vaških straž pod italijanskim skrbništvom. Domobranci so ljudi pošiljali v Dachau… vaške straže pa so pošiljale ljudi v ustrelitev Italijanom. Škof Rožman je dejansko od prve do zadnje ure sodeloval najprej z italijanskim, potem pa z nemškim okupatorjem… Ko je ob koncu vojne zbežal v Celovec, se ni pridružil domobrancem v vetrinjskem taborišču, marveč je v skrbi za lastno življenje s svojim avtom in šoferjem odpotoval na Tirolsko v varnejšo ameriško cono. Če bi se pridružil svojim ljudem v vetrinjskem taborišču in jih tamkaj v svojih škofovskih oblačilih ter s škofovsko avtoriteto zastopal pri britanski komandi, kateri bi razložil svoje videnje domobranstva – morda Angleži ne bi bili izročili domobrancev v gotovo smrt in bi kakšnih 12 tisoč ljudi lahko še živelo…«