Kaj se je pravzaprav zgodilo v teh nekaj dneh? Ponovna izvolitev 88-letnega Giorgia Napolitana na mesto predsednika italijanske republike je povzročila politični potres, kakršnega Italija ne pomni desetletja. Zato ga moramo analizirati do podrobnosti in razumeti politične posledice, ki jih prinaša.

{jcomments on}

 

Kronika teh dni je znana, manj pa ozadje in politične posledice. Začelo se je pravzaprav konec februarja, ko je Italija izvolila novi parlament. Ali še prej, jeseni 2011, ko je pod pritiskom evropskih finančnih krogov Silvio Berlusconi odstopil ob spoznanju, da ne obvladuje več gospodarske krize in ne uživa več podpore najpomembnejših struktur kapitala, mednarodne skupnosti in katoliške cerkve.

V tistem trenutku bi predsednik republike Napolitano moral razpustiti parlament in takoj razpisati nove volitve, na katerih bi Berlusconijeva desnica bila poražena in bi zmagala leva sredina pod vodstvom Pierluigija Bersanija.

Napolitano ni poslušal javnosti, niti zdrave pameti, pač pa prišepetovalce iz ozadja, iz krogov evropske finančne trojke in Vatikana. Izmislil si je „vlado strokovnjakov“ z Mariom Montijem, ki je v enem letu socialnega masakra spravila italijansko družbo in predvsem revnejše sloje prebivalstva na kolena, državni dolg pa (kljub obetom) povečala na rekordnih 130% bruto narodnega dohodka. Montijevo vlado sta v parlamentu podpirala PD in PDL, se pravi leva sredina in desnica. Tako sta se izenačili v očeh javnega mnenja, leva sredina pa odtujila predvsem delavskim slojem, še posebej z reformami trga delovne sile (čl.18 o odpustih) in pokojninsko reformo gospe Fornero. Da o krvavem davku na stanovanja IMU sploh ne govorimo. Nezadovoljstvo in celo nezaupanje v demokratični sistem sta naraščala.

Ko je jeseni 2012 Bersani zmagal na primarnih volitvah in se začel pripravljati na predčasne volitve letos spomladi, je leva sredina računala na najmanj 12% prednosti. Berlusconi je zavohal nevarnost in Montijevi vladi odvzel podporo. Tudi tedaj je Napolitano šel preko ustavnih pravil in še pred božičem razpustil parlament in razpisal – prvič v zgodovini – parlamentarne volitve v zimskem času.

Kršitev ustave je bila v tem, da bi Napolitano moral tedaj Montijevo vlado poslati v parlament, naj zahteva zaupnico. To bi se zgodilo sredi januarja in če bi v parlamentu desnica res glasovala proti vladi, bi predčasne volitve bile pomladi in ne pozimi.

Zakaj je Napolitano kršil ustavo? Ker je s tem preprečil ljudski referendum o obnovi 18.člena delavskega statuta in odpravi pokojninske reforme gospe Fornero, za katerega je bilo zbranih več kot milijon podpisov!

Konec februarja so bile torej politične volitve. Bersanijeva PD je svojim volilcem razlagala, da gre za spopad z Berlusconijevo desnico in v tem smislu je celo napadala Ingrojevo listo, češ da odvzema potrebne glasove. Mnogi so jim nasedli, ker niso vedeli, da bo PD z vsemi svojimi silami želela prav vlado z Berlusconijem.

Po pričakovanjih je Italija dokazala, da ji je teorija bipolarizma v politiki tuja. Volilci so se dejansko razdelili na troje: PD-SEL, Berlusconijeva PDL in Grillovo gibanje 5 zvezd. V zbornici je, po zaslugi „svinjskega volilnega zakona“, naveza PD-SEL dobila s pičlo tretjino glasov 55% poslanskih mest, v senatu pa je ostala brez večine (tudi zato, ker je trmasto odklanjala zavezništvo s skrajno levico).

Začela so se pogajanja za sestavo nove, očitno manjšinske vlade, kajti Bersaniju niti Montijevi sredinci niso mogli pomagati. PD je skušala pridobiti nekaj poslancev G5Z, a je Grillovo gibanje odklanjalo vsakršen kompromis. Za to očitno nosi veliko odgovornost, saj bi se stvari morda obrnile drugače, če bi Grillo tedaj pokazal vsaj toliko elastičnosti, kot pozneje, med volitvami predsednika republike.

Napolitanu bi mandat zapadel šele 15.maja, a je bil ustavno „razorožen“, ker bi svoje želje lahko vsilil parlamentu samo z grožnjo, da bi ga razpustil. Po ustavi pa zadnjega pol leta pred zapadlostjo mandata te pristojnosti nima več.

Tako so razpisali volitve državnega poglavarja mesec dni pred zapadlostjo Napolitanovega mandata.

Vsi vemo, kaj se je zgodilo. PD je od vsega začetka iskala dogovor z Berlusconijem in desnico, kateri je ponudila šopek imen. Berlusconi je v Bariju zagrmel, da „Prodija nikoli“. In res, Prodija v Bersanijevem šopku imen ni bilo. Dogovorili so se o 80-letnem demokristjanu Francu Mariniju, ki je med poslanci, senatorji in deželnimi delegati PD ni žel celovite podpore. Na glasovanju je pogorel. Gibanje 5 zvezd s svojimi 163 in Vendolova SEL s 40 elektorji sta podprla uglednega profesorja Stefana Rodota’.

Kdo je Rodota’? Ustavni pravnik, pripadnik albanske manjšine v Kalabriji, nekoč senator in predsednik Neodvisne levice, pridružene KPI, nato predsednik Demokratične stranke levice in visok funkcionar Ustanove za zaščito zasebnosti, pobudnik referendumov o javnem izkoriščanju vodnih virov, je bil vključen v seznam osebnosti, o katerih so odločali aktivisti G5Z. Prva izbrana, časnikarka Gabanelli in zdravnik Strada, sta odklonila kandidaturo. Tako je prišel na vrsto Rodota’, med kandidati G5Z je bil tudi sam Prodi…

In prav Romana Prodija je Bersani predlagal skupščini elektorjev PD, ki je kandidaturo sprejela s ploskanjem in soglasno odobrila z glasovanjem.

Grillo je medtem javnosti sporočil, da bi izvolitev Stefana Rodota’, ki ga je podpirala tudi Vendolova SEL, odprla na stežaj vrata dogovoru o bodoči italijanski vladi.

Če bi jih vodili pošteni nameni, bi Bersani in voditelji PD morali takrat poiskati Grilla in njegove, oziroma samega Stefana Rodota’, in predlagati dogovor. Kakšen? Naprimer ta, da bi PD podprla in izvolila Rodota’ za predsednika republike, na kar bi G5Z podprlo Romana Prodija kot predsednika vlade. Ali obratno, da bi G5Z volilo za Prodija na Kvirinal, na kar bi Rodota’ lahko postal italijanski premier…

V resnici PD ni mignih niti z mezincem. Prodija so požgali med glasovanjem, saj ena četrtina elektorjev PD ni glasovala zanj in s tem nudila veliko zadoščenje Berlusconiju in desnici.

Nepričakovano darilo desnici je odprlo pot dogovoru o ponovni izvolitvi Napolitana na mesto predsednika republike z obvezo, da bo imenoval vlado „široke koalicije“ med PD in PDL, najbrž brez SEL in Severne lige. Tako pogojena izvolitev jemlje državnemu poglavarju njegove ustavne pristojnosti, četudi se s tem strinja. In v tem je hud „vulnus“ ustavnemu redu, ki vodi naravnost k spremembi Italije v predsedniško republiko.

Baje se je Napolitano obvezal, da bo ostal na Kvirinalu samo dve leti, dokler ne dopolni 90 let. Tedaj bi odstopil. Medtem bi vlada PD-PDL izvedla volilno in druge istitucionalne reforme. Med njimi tudi neposredno izvolitev državnega poglavarja. In vsem bi bilo jasno, da bi se leta 2015 na Kvirinal vselil Silvio Berlusconi, star komaj 79 let. Pred tem pa bi Berlusconiju zagotovili amnestijo ali pa imenovanje za dosmrtnega senatorja in ga tako dokončno rešili sodnih nevšečnosti.

Dogovor med PD in desnico je klofuta vsem levosredinskim volilcem, ki so mislili, da glasujejo proti Berlusconiju, v resnici pa so mu vrnili oblast, tudi za ceno samomora leve sredine.

Ali naj se čudimo, da se volilci upirajo? Da se PD razkraja? Da je zaupanje v politiko padlo na najnižjo raven?

Vse to je bilo mogoče tudi zato, ker je sedanje vodstvo PD dve desetletji, od likvidacije KPI dalje, dosledno in vztrajno uničevalo vse, kar je bilo levičarskega v Italiji na področjih politike, kulture in občil.

In vse to s prevaro, saj so volilcem in naivnim aktivistom dopovedovali, da so oni v resnici dediči Berlinguerjeve stranke. Priznati je treba, da so jim pri tem pomagali tudi pustolovski demagogi na levici, ki so najprej opravili svoje uničevalno delo in sedaj uživajo na sprejemih v rimskih palačah.

PD ni dedič KPI, niti italijanske levice, kvečjemu je slaba zrcalna podoba nekdanje Krščanske demokracije, stranke, ki ni imela idealov, pač pa le interese in oblast, sprte frakcije in brezobzirni cinični pragmatizem nihanja zdaj na levo, prej na desno.

Razkroj PD odpira nove možnosti, da se na italijanski politični sceni oblikuje (z Barco, Cofferatijem, Landinijem, Vendolo) resnično socialdemokratska levica, s katero bi končno združeni komunisti lahko sodelovali in širili zavezništva.

Odpira se torej novo obdobje, ko morajo komunisti, kar jih je še ostalo, strniti svoje vrste in dvigniti svoj glas proti krivicam, ki se pripravljajo in proti poskusom sprevračanje ustavnega reda, ki izhaja iz zmagovitega Odporništva.

Tako 25.aprila, 1.maja in 18.maja, ko bodo kovinarji spet manifestirali v Rimu za delavske pravice. Komunisti in levičarji bomo z njimi!