Dežela Furlanija Julijska krajina ima novo vlado, ki ji predseduje Debora Serracchiani. Večino 27 mest (od skupnih 49) je pridobila koalicija med PD, SEL, Ssk in Meščansko listo. Desnica (Pdl, Liga in UDC) in Gibanje 5 zvezd ostanejo v opoziciji. Levica je bila, kot znano, izločena iz igre.

{jcomments on}

 

Prvi pretresljiv podatek je, da polovica ljudi sploh ni šla na volišča, kar je slabo znamenje, ker priča o nezaupanju v demokracijo in politiko sploh. Če tej polovici dodamo še petino, ki jo je zbralo G5Z, tem dodamo še razveljavljene in bele glasovnice, bomo razumeli, da demokraciji in politiki ne zaupa tri četrtine volilcev. Za vse demokrate je to gotovo problem, za novo deželno vlado še posebej.

Kajti izvoljena je bila s petino glasov! Še več, stranke desnosredinske koalicije so zbrale v resnici veliko več glasov kot levosredinska naveza. Serracchianijeva je zmagala samo zahvaljujoč se volilnemu zakonu, ki zmagovitemu predsedniškemu kandidatu avtomatično podari 27 svetniških mest. Na Siciliji, naprimer, ni tako. Mesta se delijo proporčno.

In še nekaj. Prebrisano je zadnje dni volilne kampanje, ko sta med volilci leve sredine prevladala razočaranje in gnev zaradi rimskih homatij (neizvolitev Prodija, potrditev Napolitana, dogovor z desnico) propagandni štab Serracchianijeve vrgel med ljudi preko novih komunikacijskih sredstev (mreža, sms) geslo: „Če ste jezni na PD, ne glasujte za stranko, podprite samo predsednico Deboro“. Vedoč, da je to eno in isto, le da tega naivni volilci niso vedeli.

Vladati s petino podpore v javnem mnenju ne bo lahko. Tudi zato, ker je vlada FJK pravzaprav proti toku, nezgodovinska, ker ji rimska vlada ne bo sekundirala. V Rimu je PD sklenila dogovor z desnico, v FJK pa ne. Ali pa? Saj ni rečena zadnja beseda.

Kako smo torej volili? Za volilce izločene levičarske liste lahko rečemo, da so glasovali po vesti in svobodno, vsekakor kritično. Težko bo zanikati, da skoraj 12 tisoč razveljavljenih glasovnic, na katerih so bila imena Iztoka Furlaniča, Marina Andoline ali ročno narisani srp in kladivo, ne gre prišteti levici. In tudi večji del belih.

Gotovo pa je, da je del volilcev levice, ki jim vest ni dovolila, da bi razveljavljani glasovnice, podprl levo sredino ali G5Z. Nekateri celo hkrati, s sistemom ločenega glasovanja predsednika in stranke.

Največ je profitirala SEL, o tem ni dvoma, saj je skoraj podvojila svoje glasove in ne po lastni zaslugi, saj je med volilno kampanjo praktično ni bilo slišati.

Nekaj malega je pobrala tudi PD, kakor tudi Ssk, predvsem med slovenskimi levičarji na Tržaškem.

No, pa smo pri tem, kako so volili Slovenci. Rezultat je znan: dva deželna svetnika, Igor Gabrovec in Stefano Ukmar, oba iz Trsta.

Gabrovec je profitiral, ker volilni zakon Slovenski skupnosti zagotavlja mesto v deželnem svetu, če preseže prag enega odstotka. Z začetka so se celo bali, da ga ne bodo dosegli, z glasovi levih Slovencev pa so ga skoraj podvojili. Zato je bila brezpredmetna Gabrovčeva začetna polemika, ko je levico obtožil „kanibalizma“ in si s tem zapravil nekaj preferenc.

Levica je gotovo izgubila veliko, ko je bila njena lista izločena z glasovnice, kajti utemeljen je sum, dax bi pedvsem z glasovi mladih bil tokrat izvoljen priljubljeni kandidat Iztok Furlanič. Na njegovo kandidaturo bi se stekli tudi glasovi „demokratskih“ disidentov, ki so bili razočarani zaradi Sardočeve afere v Zgoniku.

PD je uspelo izvoliti občinskega svetovalca Stefana Ukmarja. Priznati je treba, da so zanj organizirali pravo kapilarno kampanjo, takorekoč od vrat do vrat. Ni pa umanjkala tudi podpora t.im. „organiziranosti“, se pravi SKGZ in njenih najrazličnejših vej. Primorski dnevnik se je tudi izkazal.

Sploh so uspeli ustvariti v javnem mnenju vzdušje, da imata samo Goričan Waltritsch in Tržačan Ukmar možnost izvolitve, ne pa kandidata SEL Peric in Vizintin.

Pa vendar. Doberdobski župan Paolo Vizintin je tvegal izvolitev za deset preferenčnih glasov! Umanjkali so mu – kot je poudaril v svojem komentarju koordinator SEL Mario Lavrenčič – nekateri glasovi, kar gre pripisati tudi notranjim zdraham v stranki Nikija Vendole.

V resnici se je zgodilo, da je krog vidnega predstavnika SEL (in „organiziranosti“) javno delal volilno kampanjo za Waltritscha, skladno pač z direktivami, in zanemarjal svojega strankarskega tovariša.

Waltritsch je, kot znano, pogorel. Vizintin pa bi lahko danes bil tretji Slovenec v deželnem svetu, če bi v „organiziranosti“ ne bili tako kratkovidni in pretesno povezani s stranko oblasti, se pravi PD. Škoda!