So ustave, ki trajajo stoletja. Ameriška, naprimer, ki so jo spremenili tako redkodaj, da je v ZDA v veljavi sklicevanje na amandmaje. Ni šlo namreč za korenite spremembe načel ustave, pač pa dopolnjevanje z novimi spoznanji na področju državljanskih pravic.

{jcomments on}

 

Italijanska ustava je rojena po drugi svetovni vojni. Napisali so jo predstavniki protifašističnih strank – komunisti, socialisti, liberalci, demokristjani, katerih cilj je bil, da bi se fašizem nikoli več ne ponovil.

Italijanska ustava vsebuje tudi napredna načela, sad spoznanj o nujnosti družbene enakopravnosti in vlogi delavskega razreda pri ustvarjanju resnične demokracije. Zgled sta lahko prvi člen ustave, ki utemeljuje republiko na delu in tretji, ki ji nalaga dolžnost, da odstrani vse zapreke na poti popolne enakopravnosti državljanov.

In to še ni vse. V ustavi so določila o vrednotenju dela, o pravici delavcev do soupravljanja podjetij, o omejevanju privatne lastnine s skupno koristjo.

Ni torej naključje, da so po vojni govorili, da je ustava lahko tudi program socialne preobrazbe Italije z elementi socializma. Pri čemer gre upoštevati, da je mnogo teh načel vnesla skupina krščanskih demokratov, ki se je navdihovala pri progresivnih idejah Murrija in Dossettija.

Italijanska ustava ni bila nikoli uresničena v celoti. Preveč je bilo zaprek na tej poti. Demokrščanski notranji minister v letih hladne vojne, Mario Scelba, je dejal, da je ustava „past“, ki jo nastavlja levica. Pozneje je Berlusconi dejal, da je italijanska ustava „sovjetska“.

Poskusov, da bi jo spremenili in omilili njen napredni naboj je bilo v zgodovini nič koliko, toda taka priložnost, kot prihaja sedaj, še ni bila na obzorju. V parlamentu ni levice in komunistov, sredinski reformisti (PD) pa so zavezniki Berlusconijeve desnice in sanjajo o predsedniški republiki z omejeno demokracijo.

Zato se dogaja, da parlament spreminja pogoje za spremembo ustave, ker se jim tokrat mudi, zelo mudi. Uresničiti morajo to, kar je pred nekaj desetletji zapisal v svojem programu „demokratičnega preporoda“ vodja tajne in prevratniške framazonske lože P2, fašist Licio Gelli. Ni treba posebej ponavljati, da je bil Silvio Berlusconi vpliven član te lože, ki je navdihovala tudi marsikatero diktaturo v Južni Ameriki.

Tako so se PD in PDL dogovorili, da bodo takoj po počitnicah spremenili pogoje za parlamentarno reformo ustave. Po njenem 138. členu morata morebitne spremembe ustave odobriti obe veji parlamenta, vsaka po trimesečnem presledku. Ker pa se sedanjim prevratnikom zelo mudi, so sklenili, da poverijo spremembo ustave 40-članskemu odboru „modrecev“, parlament pa bo moral njihove predloge sprejeti s pospešenim ritmom in presledki enega meseca. Da bi v enem letu bilo vsega konec.

O čem sanjajo reformistični in desničarski prevratniki? Najprej o predsedniški republiki, kjer bi ljudstvo samo izvolilo državnega poglavarja, ki bi obenem bil tudi vodja izvršne oblasti. Nekako tako, kot v Franciji.

In ni naključje, da v sosednji Franciji parlament nima nobene veljave. Isto naj bi se zgodilo z našim. Najprej bi ga skrčili po številu, zatem pa še odvzeli niz pristojnosti senatu, ki bi ga volili deželni sveti.

Vlado bi zamenjali le s konstruktivno nezaupnico, premier pa bi lahko menjaval ministre po lastni volji.

V bistvu gre za krčenje demokracije, ki je evropskemu velekapitalu tako na poti.

Berlusconi seveda želi tudi podreditev sodstva izvršni in politični oblasti, še posebej ustavnega sodišča, ki mu je bil trn v peti.

Jim bo uspelo? Morda že, saj v parlamentu ni sile, ki bi branila dosedanjo ustavo in njena načela. Morda ostane le zadnje upanje: referendum, na katerem bi osveščeno ljudstvo spremembe zavrnilo.

Seveda se moramo vprašati, ali je mogoče, če pomislimo, kdo ima v rokah tiskana in druga občila.

Ustave ne gre spreminjati po mili volji dveh doslej navidezno nasprotujočih, v resnici pa zavezniških strank. Tudi zato ne, ker jo je napisala ustavodajna skupščina, izvoljena s proporčnim sistemom, kjer je vsak državljan imel svoje zastopnike, sedaj pa se je loteva parlament, izvoljen s „svinjskim“ volilnim zakonom, kjer stranka s petino glasov ima 55% članov zbornice. Niti na misel jim ne pride, da bi prej spremenili volilni sistem in dali Italijanom drugega, bolj poštenega. In šele potem začeli razpravo o spremembah ustave. Nekatere bi bile celo nesporne, ker zadevajo novosti, ki jih leta 1948 ni bilo. Naprimer EU, okoljevarstvene in nekatere druge državljanske pravice in svoboščine.

Kljub temu ne smemo odnehati. Opozarjati moramo javno mnenje na nevarnosti zožene in ponižane demokracije v Italiji.Levica, kar je je, pa naj sporoči „demokratom“, da z njimi ni dialoga, če bodo vztrajali pri uresničevanju programa spreminjanja ustave za „tretjo republiko“ po Gellijevem načrtu.