Aleksandra Bikić  |  10. 9. 2013

 Od leta 2001 ta datum povezujemo z napadom na Svetovni trgovski center v New Yorku. Pred natanko 40 leti se je v Čilu zgodil državni udar, ki zaradi dominantnega diskurza o 11. septembru vsako leto ostaja v ozadju.

{jcomments on}

 

Čilski 11. september je pomenil začetek dobe ustrahovanja, likvidacij in finančnega propada. Udar generala Augusta Pinocheta leta 1973 je povsem zamajal demokratične temelje v Čilu, tudi zato, ker je 16 let vladala ideologija neoliberalne Čikaške šole nobelovca Miltona Friedmana. Posledica mrzličnega prodajanja in ponavljanja fame o prostem trgu je povzročila nevzdržno krizo, v kateri so maloštevilčni premožni bogateli na račun množice revnih. Interpretacija divjega neoliberlizma je bila napaka uglednega znanstvenika, podobno, kot se je danes za zmotno izkazala mantra o neskončnemu varčevanju.

Na javni tribuni bodo govorniki skozi družbeno-ekonomski kontekst opozorili na to, da je v ozadju šlo za zahodno željo po rušenju delujočih komunističnih sistemov, ker so predstavljali grožnjo kapitalizmu. Podobno, kot je v Doktrini šoka sklenila Naomi Klein, je zahod komunistične države prisilil v to, da sprejme preveč radikalno obliko kapitalizma, ki jih je na koncu pogubila. »O ameriški vpletenosti največ pove izjava takratnega ameriškega zunanjega ministra Kissingerja, da ZDA sicer niso bile neposredno vpletene, so pa ustvarile vse pogoje za udar,« še opozarjajo v Pekarni.

Vpogled v kompleksno zgodovino, ki ga ponujajo Franci Pivec, Ana Štromajer, Anej Korsika in Simon Tecco, kaže tudi na ozkogledno pozornost medijev. »Medtem ko se svetovna pozornost usmerja k temu nesrečnemu septembru, se pozablja na vse ostale mesce grozot,« še dodaja Breznikova. Ravno zato so se organizatorji odločili, da po razpravi o čilskem udaru predvajajo dokumentarni film The war on Democracy, ki ponuja širši pogled na državne udare v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zgodba o Čilu je zgodba o sprenavedanju. Da je bilo svetu vseeno za ljudi, ki so po 11. septembru 1973 živeli v grozni represiji, govori podelitev nobelove nagrade Miltonu Friedmanu, naklonjenost Thatcherjeve Pinochetu in nenazadnje tudi tekmovanje Čila na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1974, kljub bojkotu sovjetskega moštva.

Vzporednice s sedanjostjo niso naključje. Zmotno verovanje v varčevalne nasvete zahodnih ekonomistov svetovno periferijo tišči v vse hujšo krizo. Ob tem se še vedno dogajajo represivne akcije proti državljanom, širša javnost pa ostaja tiho in na primer kljub antidemokratičnim tendencam v Rusiji organizira olimpijske igre. »V času, ko čutimo, da se zgodovina ponavlja, je nujno obuditi zavest o napakah iz zgodovine,«