Zadnje čase sem se pogostoma pogovarjal z našimi ljudmi na Tržaškem o “novosti”, ki jo predstavlja dokaj bučno gibanje za Svobodno tržaško ozemlje (Svobodni Trst). Vsebino teh krajših ali daljših diskusij sem strnil v pogovor, ki sledi.  (StS)
{jcomments on}
V Trstu je avtonomistična ideja zgodovinsko prisotna. Kako to?
Ker je to v naravi Trsta, ki je nastal še v avstrogrskem cesarstvu z značilnostmi proste luke. Trst je užival precejšnjo avtonomijo in njegovo meščanstvo je uživalo njene sadove. Pogostoma pa so politiki ali okupatorji na sanjah o neodvisnosti gradili svoj politični kapital ali podporo.  
Kaj pa “indipedentizem” po drugi svetovni vojni?
Tržaško vprašanje je zaznamovalo daljše povojno obdobje. Sprva se je tržaško prebivalstvo opredeljevalo za pripadnost Jugoslaviji, kot samostojna sedma republika. To je še posebej veljalo za Slovence in delavstvo, ki je upalo, da bo po bližnjici uresničilo sen o socialistični družbi. S pariško mirovno pogodbo leta 1947 so velesile sklenile, da tržaško vprašanje nekako zamrznejo z oblikovanjem samostojne državice STO. Določile so njegovo ustavo in strukture oblasti, vendar je vse obviselo v zraku, v pričakovanju imenovanja guvernerja STO, za katerega je bil pristojen Varnostni svet OZN.
Vendar soglasja pri izbiri ni bilo, saj so bili časi hladne vojne. Po izobčenju Jugoslavije iz Kominforma, ki mu je sledilo zbližanje med Titom in zahodnimi velesilami, je tržaško vprašanje zadobilo nove razsežnosti. V tem času so tržaški komunisti obeh smeri (kominformisti in titovci) skupaj s predhodniki Slovenske skupnosti zagovarjali oblikovanje STO-ja, nekateri prepričano, drugi kot manjše zlo. Podpirali so jih tudi indipedentisti, ki so se kmalu razklali na dve veji (Marchesich in Tolloy). Glasilo indipedentizma STO je bil dnevnik Il Corriere di Trieste, ki ga je Italija nasilno ukinila.
Vsekakor so zahodne velesile  hotele s “tripartitno noto” izročiti STO Italiji, čemur se je Tito uprl in v Okroglici jeseni 1953 zagrozil z vojaškim nastopom. Predlagal je, naj bi Trst postal avtonomno mesto, okolico pa bi dobila Jugoslavija. Sledila so pogajanja, ki so čez leto dni obrodila Londonski memorandum. Ta je prisodil cono B (severno Istro do Mirne) Jugoslaviji, cono A (Tržaško pokrajino) pa Italiji.
Italijanske oblasti so same krive, če so ta dogovor, ki je bil za Zahodne velesile dokončen, opredelile kot provizorično rešitev in vztrajale pri trditvi, da je tudi cona B italijanska.
Dvajset let pozneje, ko je evropska konferenca v Helsinkih sklenila dogovor o dokončnosti meja v Evropi, sta Italija in Jugoslavija podpisali in ratificirali Osimski sporazum, ki je določal dokončne meje. Varnostni svet OZN je tedaj umaknil s svojega dnevnega reda točko o izbiri guvernerja STO. Vprašanje je bilo “ad acta”.
Kakšna je razlika med Londonskim memorandumom iz leta 1954 in Osimskim iz leta 1975?
Predvsem ta, da je memorandum iz leta 1954 bil le dogovor med Italijo, Jugoslavijo in Zahodnimi velesilami, brez soglasja ZSSR, Osimskega pa so priznale vse evropske države in posledično podpisnice pariške mirovne pogodbe. S tem je razmejitev med Italijo in Jugoslavijo postala dokončna in mednarodno priznana. Ostali so določeni privilegiji tržaške proste luke.
Kaj se je zgodilo po razpadu Jugoslavije in neodvisnosti Slovenije in Hrvatske?
Kljub poskusom italijanske skrajne desnice, ki je z Miloševićem skušala poiskati dogovor o spremembi meja z vrnitvijo Istre k Italiji, je Italija priznala dokončne meje s Slovenijo in Hrvatsko, ki sta (Slovenija v celoti) podedovali vse dvostranske sporazume.
Zakaj se indipedentizem pojavlja znova, po tako dolgem času?
Kakor kraška reka ponikne na površje v časih krize, ko ljudje v stiski iščejo bližnjice. Bossi je severnim Italijanom ponujal mitično “Padanijo”, kjer bi ljudje plačevali manj davkov. Gibanje Svobodni Trst prav tako računa na nezadovoljstvo ljudi zaradi krize in rastočega davčnega pritiska. V tem je podobno Severni ligi, Melonarski Listi za Trst in njeni prostocarinski coni in celo Grillovemu Gibanju 5 zvezd, ki prav tako renči proti državi in jaše nezadovoljstvo ljudi, ki ne vidijo perspektiv, niti možnosti razvoja in dela. Pristop ljudi pa je odvisen tudi od razmer v Evropi, ki v imenu interesov kapitala in bank, omejuje demokracijo v svojih članicah. Ljudje ne odločajo več nič, politiki ne zaupajo, napredne sile so bile izločene iz parlamentov. Skratka, ideja o samoupravi ozemlja je zato tako privlačna, čeprav neuresničljiva.
Očitno pa je tudi, da to gibanje služi skritim ciljem. Značilno je, da v sporu o usodi starega tržaškega pristanišča podpira mnenja in odločitve predsednice luške uprave Marine Monassi, s katero je v sporu vsa leva sredina. Monassijeva je znano življenska partnerka dolgoletnega senatorja in voditelja Liste za Trst, nato pa Berlusconijeve Forza Italia, odvetnika Giulia Camberja.
So predlogi o obnovi STO pravno utemeljeni?
O tem bi morali pisati predolgo, vendar v mednarodni politiki veljajo mednarodni sporazumi, kjer poznejši popravljajo prejšnje. Torej Osimo popravlja Pariško mirovno pogodbo.
V naših časih je odcepitev neke nove države možna samo v vojnih razmerah. Zadnjič se je to zgodilo, ko sta razpadli Sovjetska zveza in Jugoslavija. Pa še to v okviru federativnih ustav, ki so proglašale pravico narodov do samoopredelitve. Odcepitev Kosova pa je stala pravo vojno in mednarodni poseg sil NATO.
Kot dokaz, kako so težke odcepitve, lahko omenimo narod Kurdov, ki šteje 25 milijonov ljudi, a jim svet ne priznava pravice do samostojne države. Avtonomijo je pridobil le severni Kurdistan v zasedenem Iraku, medtem ko Turki mrcvarijo kurdsko ljudstvo na svojem ozemlju. V EU so primeri Baskov, ki so razdeljeni med Francijo in Španijo, severne Irske in Katalonije, ki ji Španija ne dovoli izvedbe referenduma o samostojnosti.
Toda o tem bi moral sklepati varnostni svet OZN.
VS OZN zadnje čase nima velikega vpliva na mednarodno dogajanje, tudi zato ne, ker imajo velesile (ZDA, VB, Francija, Rusija, Kitajska) v njem pravico do veta. Vprašanje STO-je je bilo odstranjeno z dnevnega reda pred desetletji in ni mogoče, da bi ga kdo tja spet vrnil.
ZDA, ki imajo ves svoj jugozahod na okupiranih ozemljih nekdanje mehiške države (Kalifornija, Teksas, Nevada, Arizona, New Mexico itd), bi gotovo postavile svoj veto, prav tako Rusija, ki ne priznava odcepitvenih teženj Čečenije. Isto Kitajska, ki bi tako odprla vprašanje Tibeta…
Skratka, prodajati iluzije je neodgovorno.
Recimo, da bi se, kljub temu, zgodilo, da bi VS OZN odredil oblikovanje STO.
Tu se takoj odpira vprašanje o njegovih mejah. V pariški mirovni pogodbi se ta državica razteza od Štivana do Mirne v Istri, pod Novigradom. To bi pomenilo odvzeti del ozemlja Hrvatski in celotno morsko obalo Sloveniji, ki bi ostala kopna država brez izhoda na morje in brez svoje luke v Kopru.
Ali si kdo predstavlja, da bo Slovenija pristala na to? Zato pa je prava neumnost, kar trdijo tržaški zastopniki Berlusconijeve desnice, češ da za gibanjem Svobodni Trst stoji Slovenija. Saj niso nori.
Res je, da gibanje destabilizira razmere na naših mejah in utegne sprožiti tudi določeno napetost, kar koristi samo desnici in revanšističnim silam. Dejstvo, da se desnica spet zbira pod domovinskimi gesli je zgovorno.
Vprašati bi se morali tudi, ali bi Tržačani sprejeli ponovno vzpostavitev meja, ki so bile ukinjene na osnovi schengenske pogodbe? Saj bi STO ne billo članica EU in bi kvečjemu moralo pričeti pogajanja za vstop vanjo. Koliko zaprek  bi v tem primeru postavile prizadete Italija, Slovenija in Hrvatska si lahko samo predstavljamo.
Ali bi STO ne bil nova Indija Koromandija?
Gotovo ne. Celo Slovenija je s samostojnostjo nekaj izgubila. Zlati časi prvih povojnih let so bili “zlati” samo zato, ker je tod deloval Marshallov načrt obnove iz povojnih ruševin in zahodne velesile so skušale v Trstu uprizotiti bleščečo izložbo kapitalističnega sveta na meji s socialistično Jugoslavijo in drugimi vzhodnimi državami. Po mojem bi Tržačani morali plačevati še več davkov kot doslej.
Kaj storiti, torej?
Napredni ljudje naj se borijo za preobrat v italijanski in evropski politiki, proti lakomnosti kapitalistov, za socialno občutljivo družbo. Drugo so le fate morgane, ki se razblinijo takoj, ko jih pogledamo od blizu.