Umrl je general Vo Ngujen Giap. Bil je star 102 leti. V zgodovino je šel kot „Indokitajski Napoleon“, saj je premagal najprej Japonce, nato Francoze in končno Amerikance.
{jcomments on}
Značilno pa je, da je bil komunist Giap po poklicu profesor zgodovine in se ni nikjer učil vojaške taktike in strategije. Kljub temu pa je, z iznajdljivostjo, domišljijo in velikim zaupanjem v moč ljudstva, uspel poraziti tri močne zavojevalce in priboriti rodnemu Vietnamu svobodo in neodvisnost.
Kdor je v mladih letih sodeloval v demonstracijah leta 1968 po pariških, berlinskih, rimskih ali ulicah kateregakoli mesta Evrope in sveta, se bo spominjal, kako so študentje skandirali: „Giap, Ho Ši Minh!“
Dejansko je Giapa, mladega profesorja zgodovine v hanojskem liceju, za stvar svobode pridobil „striček Ho“, v pariški Sorboni diplomirani voditelj indokitajskih komunistov. Skupaj sta organizirala odpor proti japonskemu okupatorju in ga pregnala z vojsko vietnamskih partizanov – „viet minh“. Japonce so nadomestili v Indokini tradicionalni francoski kolonialisti, ki so „viet minhu“ klonili po nekaj mesecev trajajoči bitki za Diem Bien Phu leta 1954. Tu je Giap pokazal vso svojo domišljijo in ustvarjalnost. Lastno šibko topništvo je pred protinapadi skrival v jamah, ki jih je zapustilo le ob streljanju. Vojsko in njene zaloge je skril v podzemske tunele, ki so se raztezali več sto kilometrov v razdaljo.
Francozi so se morali umakniti, toda „mednarodna skupnost“ je Vietnam razdelila na ženevski konferenci na dva dela: južni Vietnam pod zahodnim vplivom in severni Vietnam, kjer so na oblasti ostali Ho Ši Minhovi komunisti. V južnem Vietnamu je tlela revolucija in ZDA so tja poslale svojo vojsko. Ob prvih hudih porazih so v vojno vpletli še severni Vietnam, ki so ga več let hudo bombardirali. Na koncu pa so čete „viet conga“ leta 1975 zmagoslavno vkorakale v Sajgon, danes Hošiminhovo mesto.
General Giap je bil strateg vojne proti svetovni velesili. ZDA je porazila sicer šibka vojska, ki pa je računala na podporo ljudstva, solidarnost mirovnih sil vsega sveta in socialističnega tabora, kljub sporu med SZ in Kitajsko. Predvsem pa je računala na svojo iznajdljivost. Kot v primeru „Hošiminhove steze“, nekaj tisoč kilometrov dolge skrite poti preko Laosa in Kambodže, po kateri so vietnamski partizani prejemali orožje, municijo in opremo. Ameriški marinci so klavrno zapustili južni Vietnam, ki se je pridružil skupni domovini.
Giap ni sedel na lovorikah. Sodeloval je pri obnavljanju porušene domovine. Vietnamska vojska se je morala vojskovati še dvakrat. Prvič, ko ji je na severu udarila v hrbet Kitajska, tedaj v rokah „tolpe štirih“, drugič pa, ko so v Kambodži „rdeči Hmeri“ morili pripadnike vietnamske manjšine.
Giap je ostal najbolj priljubljen voditelj KP Vietnama, tudi po Hošiminhovi smrti, čeprav ni skrival svojih svobodljubnih in kritičnih pogledov. Kljub temu je do zadnjega sprejemal vidne državnike, ki so mu izražali pozornost in spoštovanje.
