Ko so Alberta Einsteina vprašali, s kakšnim orožjem se bo človeštvo borilo v tretji svetovni vojni, naj bi bil odvrnil, da tega sicer ne ve, a pozna orožje četrte svetovne vojne – palice in kamne. Evropa, nedvomno daleč najbolj krvava celina v človeški zgodovini, je ponovno na dramatičnem zgodovinskem razpotju.
{jcomments on}
Samozadovoljni politiki, ki so lani Evropski uniji podelili Nobelovo nagrado za mir in se pridušali o njenem civilizacijskem poslanstvu, zlovešče spominjajo na neke druge čase. Evropski orkester komisarjev, predsednikov in premierov, ki se je objemal in hvalil, da v Evropi že skoraj sedemdeset let ni bilo vojne, je ponovno priročno pozabil na vojne ob razpadu Jugoslavije. Z zaverovanostjo v mir pa so še najbolj spominjali na britanskega premiera Nevilla Chamberlaina, ki je manj kakor leto pred začetkom druge svetovne vojne Britancem zagotavljal, da Münchenski sporazum pomeni mir za naš čas. V podobni utvari živimo, če mislimo, da Evropska unija pomeni mir za naš čas, saj je, nasprotno, ravno ona največja grožnja miru.
Fašistične škarje
Politika varčevalnih ukrepov že začenja tiho državljansko vojno, tokrat morda niti ne med posameznimi skupinami državljanov, temveč med samimi državami in njihovimi državljani. Države z nenehnimi proračunskimi rezi, zategovanjem pasu in drugimi ukrepi za doseganje t. i. konkurenčnosti povzročajo silovito socialno opustošenje. Vsak dan nas prepričujejo, da nobena cena, ki jo plačujemo in ki jo bomo morali še plačati, ni previsoka, da bi ponovno zagnali nov cikel dobičkonosnih vlaganj. O obupanosti posameznikov pričajo poročila iz Portugalske, kjer številni zaporniki, potem ko odslužijo kazen, naredijo še kakšno kaznivo dejanje samo zato, ker sta jim zaporniška celica in redna hrana vseeno ljubši kakor življenje na cesti. Kako globoko je zabredla Evropska unija, pa najnazorneje kaže podatek, da je v njeni najbolj obubožani članici, Grčiji, brezposelnost že 28-odstotna, torej za tri odstotke presega rekordno brezposelnost, ki je vladala v ZDA leta 1933, v času velike depresije.
Rešitve seveda ni na obzorju; nasprotno, v Grčiji ne manjka težav, zaradi katerih se bo njen položaj še bistveno poslabšal. Največja med njimi je Zlata zora, fašistična stranka, ki se je na pobudo grškega predsednika nedavno znašla v preiskavi zaradi suma, da so njeno članstvo urili pripadniki grške vojske. Tako naj bi imeli v stranki kar tri tisoč vojaško izurjenih članic in članov, »pripravljenih na karkoli«. Da so fašisti v resnici pripravljeni na karkoli, so dokazali tudi z nedavnim umorom antifašističnega raperja Pavlosa Fisasa, ki so ga v organizirani ulični akciji najprej zabodli v srce, nato pa mu še razparali trebuh. Pretepanje priseljencev, levičarjev, istospolno usmerjenih in vseh drugih, ki niso v skladu s predstavo pripadnikov Zlate zore o grški Grčiji, pa je tako ali tako njihova »stalna naloga«.
Na eni strani imamo tako od povprečnega Evropejca oddaljeni in sterilni Bruselj, ki občasno sicer obžaluje svoj demokratični deficit, a ga to ne ovira, da nedemokratičnosti ne bi očital državam, ki mu niso pogodu, na primer Venezueli. V tem bruseljskem laboratoriju nam evrokrati kujejo vedno nove varčevalne ukrepe, ki nam jih nato domači politiki predstavljajo kot naravno nujnost, pred katero ni rešitve. Žugajo nam, da če se ne bomo žrtvovali zdaj, bodo prihodnje žrtve še hujše. Domače politične elite pred tem praviloma pokleknejo. Tudi socialdemokratske stranke glasujejo za varčevalne ukrepe in socialno opustošenje, kakor so na predvečer prve svetovne vojne proti interesu delavskega razreda glasovale za vojne kredite in s tem za samo vojno.
Kako globoko je zabredla EU, najnazorneje kaže podatek, da je v njeni najbolj obubožani članici, Grčiji, brezposelnost že 28-odstotna, torej za tri odstotke presega rekordno brezposelnost, ki je vladala v ZDA leta 1933.
Tej neznanski strukturni prisili navkljub se takšnim politikam ljudje vseeno silovito upirajo. Ponovno vznikajo radikalni premisleki o družbeni prenovi, socializem ni več anatema, sprašuje se o razrednih razmerjih. Zato so Zlata zora in podobne stranke, ki za strukturne probleme kapitalizma iščejo že omenjene grešne kozle, o razrednih odnosih pa se ne sprašujejo, kot naročen podaljšek bruseljske politike. Uglajen evropski komisar, ki govori o novih evropskih direktivah, in fašistični silak, ki te direktive najbolj neposlušnim in upornim s kijem nato še vbije v glavo, sta tako dve rezili istih fašističnih škarij. Seveda se bo prvi, podobno kakor Eichmann, skliceval na golo spoštovanje pravne forme. A podobno kakor Eichmanna ga to ne odvezuje odgovornosti za stotisoče uničenih življenj, ki so posledica njegovih direktiv. Hkrati pa je dejstvo, da lahko strankam, kot je Zlata zora, uspe le v takšnih zgodovinskih razmerah in družbenih okoliščinah. Fašizem je tako samo logično nadaljevanje varčevalnih ukrepov z drugimi sredstvi.
Socialistično kladivo
Če kaj, nam mora biti jasno, da je mednarodni kapital v nasprotju z mednarodnim delavstvom že izjemno dobro povezan. Kapital torej že ima svojo, izjemno dobro delujočo internacionalo. Evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, poleg te t. i. trojke pa še Svetovna banka, bonitetne hiše, investicijske banke ipd. – vse to so izjemno močni subjekti mednarodnega kapitala. Znotraj kapitalističnega razreda poteka nenehna neizprosna konkurenčna tekma, seveda na ramenih delavk in delavcev. Toda kapitalisti, ko so ogroženi njihovi vitalni interesi, nastopijo proti delavstvu kot enoten razred. Zato ni presenetljivo, da v Evropski uniji ne bomo našli države, ki bi resno nasprotovala logiki varčevalnih ukrepov. Ko govorimo o socialistični Evropi, zato ne moremo govoriti o preprostem prevzemu sedanjih institucij, saj te niso nevtralne, ampak so bile, zgodovinsko gledano, ustvarjene z zelo jasnimi nameni. V prvi vrsti so nastale kot institucije boja proti širjenju komunizma (to je eksplicitno zapisano v bruseljski pogodbi iz leta 1948) ter boja za širjenje kapitalizma in interesov njegovih nosilcev. Po večdesetletnem razvoju Unije je bilanca jasna: pravice kapitala so izjemno močno razširjene in zavarovane na nadnacionalni ravni, pravice delavstva in socialna politika kot taka pa so pretrpele desetletja umikov in porazov. Kolikor je socialne države še ostalo, je omejena predvsem na posamične države članice, kjer pa je zaradi kapitalistične naravnanosti Evropske unije prav tako pod nenehnim udarom. Zato socialistične Evrope ni mogoče zgraditi s sedanjo Evropsko unijo, ampak njej navkljub.
Graditi moramo nove in drugačne institucije, saj si s sedanjimi ne moremo pomagati. To pomeni, da bi morali v čim več državah članicah podpreti in spodbujati socialistična gibanja, ki morajo postati resnične družbene sile. Šele na tej podlagi se bo mogoče povezovati tudi na mednarodni ravni ter vzpostaviti prepričljiv in močan socialistični blok, ki se bo mogel postaviti nasproti Evropi, kakršna realno je. Ob napadu na Irak se je sestavila sramotna koalicija voljnih, danes bi potrebovali koalicijo nepokornih. Prav nepokorščino proti Uniji v enem zadnjih člankov zagovarja tudi Samir Amin, ki poudari, da danes niso več mogoči razredni kompromisi, podobni tistim po drugi svetovni vojni. Nepokorščina Uniji je v skladu z geslom, ki ga je na prvem kongresu predstavila tudi grška stranka Siriza: »Nobenih žrtev za evro!« Zato nas ne sme presenečati, da Evropska unija v Sirizi vidi bistveno večjo grožnjo kakor v Zlati zori. Fašistične škarje lahko torej razbije samo socialistično kladivo, organizirana in napredna družbena sila, ki se bo sposobna postaviti nasproti sedanjim institucijam Evropske unije.
Uglajen evropski komisar, ki govori o novih evropskih direktivah, in fašistični silak, ki te direktive najbolj neposlušnim in upornim s kijem nato še vbije v glavo, sta dve rezili istih fašističnih škarij.
Karl Marx je o cerkvi zapisal, da se je prej pripravljena odpovedati devetim desetinam svojih zapovedi kakor eni desetini svojih posesti. Podobno današnji razred kapitalistov ne izbira sredstev za zaščito svojih življenjskih interesov, ko so ti ogroženi. V tem smislu je lahko socialistično kladivo metafora za čisto ljudsko silo, ki je potrebna za temeljno spremembo in nazadnje za odpravo razrednih odnosov. Vendar s socialističnim kladivom v resnici merimo na uglaševanje, torej na glasbeno kladivce. Danes je dejansko na levici potrebnega še zelo veliko uglaševanja. Levica mora ozavestiti zgodovinsko nalogo, pred katero se je znašla, in se učiti iz zgodovinskih zgledov, ki jih je vse prehitro zavrgla. Na novo mora stkati zavezništvo med delavskim razredom in socialistično politiko ter ju uglasiti v udarno silo. Vse to so pogoji za to, da sploh lahko govorimo o renesansi socialistične politike. Vse te procese je treba močno pospešiti, kajti medtem ko levica še vedno ni na ravni svoje naloge in ostaja bolj ali manj razdrobljena, se fašistične stranke in gibanja vse bolje organizirajo ter pomenijo vse večjo grožnjo.
Socializem je v tem smislu odgovor na dve vprašanji: je rešitev iztirjenosti kapitalističnega produkcijskega načina, ki mu nasproti postavlja racionalno družbeno ureditev; in hkrati je najboljša obramba pred vse bolj razraščajočim se fašizmom. Zato lahko sklenemo podobno, kot smo začeli, z besedami Alberta Einsteina, ki je v socializmu videl edino mogočo racionalno alternativo kapitalizmu in ki je leta 1949 ob vzpostaviti socialistične revije Monthly Review, ki še vedno izhaja, v spisu »Zakaj socializem?« zapisal: »Jasno poznavanje ciljev in težav socializma je v našem prehodnem času ključnega pomena.«
