Ni kaj, morali se bomo privaditi med Prešernom in pustom na vsakoletno proslavljanje Dneva spominjanja, ki so se ga v parlamentu izmislili desničarji in današnji “demokrati”, da bi italijanski narod spomnili na povojne poboje v fojbah in izselitev Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije.
{jcomments on}Kljub temu pa smo prisiljeni vsakič brzdati svojo jezo spričo manipuliranja in laži, ki se jih pobudniki Dneva spominjanja na fojbe in ekzodus poslužujejo brez najmanjšega sramo, nekako po Goebbelsovi maksimi, da tisočćkrat ponovljena laž prej ali slej prime in postane ljudska resnica.
Poglejmo torej, kako so nam letos predstavljajo Dan spominjanja…
Prvi program RAI je zvečer 10.februarja ponovil Negrinov film “Srce v breznu”, v katerem prikazuje zgodbo duhovnika, ki nekje med Istro, Gorico in Trszom rešuje pred krutostjo partizanov skupino otrok.
Malokdo ve, da je film nastal na resnični zgodovinski podlagi, le da si je avtor privoščil malenkostne spremembe. Resnična zgodba je namreč, da je duhovnik iz pazinske sirotišnice reševal skupino otrok ped Nemci, ker so ti med sirotami iskali judovske otroke.
Tretja, “demokratična” mreža RAI pa je v jutranjih urah predvajala oddajo Giannija Minolija, bivšega socialista, sedaj demokrata, ki se je pogovarjal z zgodovinarjem Giannijem Olivo, prav tako “demokratom”. Pred tem so ponovili “pričevanje” nekega Udovisija, ki naj bi se živ rešil iz neke fojbe pri Labinu in pri tem rešil še sotrpina Radeticchia. Naša zgodovinarka Claudia Černigoj je v brošuri razkrinkala laži “priče”, ki so le kolaž nekaterih člankov, vsekakor pa polne nasprotij in nesmislov.
Pa pustimo to. Vrnimo se k demokratičnemu zgodovinarju Olivi, ki je v svojih nastopih razložil, da je Tito stremel po vzhodni Italiji do Soče in po povsem italijanskih mestih Trst, Tržič in Gorica. Zato je dal etnično počistiti vse ozemlje, da bi pozneje Italijani ne imeli svojega političnega vodstva. Partizani naj bi skupaj pobili in pometali v fojbe od 10 do 12 tisoč ljudi, med njimi cel CLN iz Trsta.(Pravzaprav so mnogi živeli še dolgo po vojni in celo bili tržaški župani!)
Oliva zatrjuje tudi, da se Tito pri pobijanju v Istri in Trstu ni posluževal komunistov, pač pa slovanskih nacionalistov, ki so sploh utrjevali Jugoslavijo.
Skratka, spet smo pri slovanskem “barbarstvu”, kot je svoj čas dejal predsednik republike Napolitano.
Je pa demokratični zgodovinar Oliva povedal nekaj zelo pametnega, namreč o pomenu televizijskega občila, češ da Italijani doslej niso imeli “skupne zgodovine” (memoria condivisa) in da jo zato ustvarjajo občila, predvsem televizija, kjer oddaje, kot je njegova vidijo stotisoči hkrati.
Res je, potem pa naj Ace kar razglaša, da se je treba “proti knjigi boriti s knjigo”, kakor je pred desetletji proglasil Mitja Ribičič. Toda proti manipulacijam italijanskih nacionalistov (od PD do PdL) bi potrebovali televizijski odgovor, pa televizije nimamo. Mar bi RTV Slovenija ali TV Koper pripravila resno oddajo o vojni in povojnih letih ter jo dala na razpolago vsem šolam na polotoku?
V nekaterih pokrajinah (Cremona, Massa Carrara) so komunistični odborniki vsilili tisk brošure s poročilom slovensko italijanske komisije zgodovinarjev, ki so ga potem razdelili po šolah. Zakaj tega ne storita, naprimer tržaška in goriška pokrajina?
