Silvio Berlusconi ni več član italijanskega senata, ki velja za zgornjo zbornico parlamenta. Večina senatorjev je z javnim glasovanjem zavrnila devet ugovorov proti njegovi izključitvi, s tem pa je potrdila, da vodja desnice ni več član parlamenta in ne uživa nobene imunitete več.

 

{jcomments on}

Na njegovo mesto pride prvi neizvoljen v deželi Molise, Ulisse di Giacomo. Baje pripada Alfanovi skupini.

Najbogatejši Italijan ni sledil razpravi v senatni zbornici, saj se v glavnem ni nikoli udeleževal njenih sej. Zato pa je priredil pred svojo rimsko rezidenco v palači Grazioli zborovanje somišljenikov, ki se ga je udeležilo kakih pet tisoč ljudi. Potarnal je, da bi jih bilo lahko veliko več, a se niso mogli prebiti do rimskega središča.

Aktivisti so razvili transparent, na katerem je pisalo, da je v Italiji v teku državni udar, a ga je policija dala odstraniti.

Berlusconi v svojem nagovoru množici ni štedil s psovkami in ostrino. Zanj so vsega krivi sodniki, ki uveljavljajo „sodno pot v socializem“. V bistvu so slabši od teroristov rdečih brigad, v Italiji pa je na obzorju „rdeči fašizem“. Njegov družinski

Berlusconi je dan prej umaknil podporo vladi Enrica Lette in s svojo stranko prestopil v opozicijo. Letta je sicer odšel na Kvirinal in se posvetoval s predsednikom republike Napolitanom. Ta ga je pomiril, saj je prav v tistih urah vlada prejela zaupnico ob sprejetju državnega proračuna in torej razpolaga z večino, čeprav je prednost v senatu le za slab ducat glasov.

Razprava v senatu je bila vsekakor ostra. Berlusconijevi pristaši so zahtevali, naj se glasovanje odloži, vsaj dokler se ustavno sodišče ne bi izreklo o zakonu (za katerega so tudi sami glasovali), ki določa, da obsojenci ne morejo biti člani parlamenta. Napetost s pristaši notranjega ministra Angelina Alfana, ki je do nedavnega bil najtesnejši Berlusconijev sodelavec, pa je dosegla vrelišče, ko sta se stepla senatorja Sandro Bondi in Roberto Formigoni, nekdaj člana iste stranke, po novem pa sovražnika.

Po rimskem shodu so Berlusconija odpeljali na letališče Ciampino, kjer ima svoje zasebno letalo, da bi se vrnil v milanski Arcore, k družini. Zlobneži med komentatorji so se vprašali, ali uporaba zasebnega letala ne omogoča obsojencu beg na tuje, saj so mu odvzeli potni list, letala pa ne.

Berlusconi napoveduje, da bo nadaljeval svojo politično bitko s skrajno desnih, pravzaprav protievropskih stališč. V parlament se vsekakor ne more vrniti za šest let, če ga medtem ne bodo zaprli v okviru drugih sodnih preiskav. Po novem letu pa bodo milanski sodniki odločili, ali naj enoletno zaporno kazen zamenjajo z družbeno koristnim delom ali hišnim arestom, saj je možakar star 76 let.

Je torej Berlusconijeve ere zares konec? Mislimo, da ne. Gotovo je, da bo s svojo stranko in medijskim imperijem skušal nov naskok na parlament, evropske volitve pa bodo za trening.

Vendar pa drži, da finančni in industrijski kapital, ki ga je podpiral, zdaj gleda drugam. Prenovi „berluskonizma“ je danes ime Matteo Renzi. Nanj so stavili finančni krogi in vsei, ki nočejo, da bi Italija zares krenila na pot napredka in socialne pravičnosti. V tem smislu je Silvio Berlusconi zares kaput.

Stojan Spetič