Deželna predsednica Debora Serracchiani je vendar podpisala odlok o vidni dvojezičnosti, ki ga je paritetni odbor, ustanovljen za izvajanje zakona 38/2001, odobril že pred par leti. Tondova uprava je odlok puščala v predalu, da nabira prah. Odpira se sedaj vprašanje izvajanja tega odloka. Nekatere reakcije že dajo misliti, da se bo pričela tekma v zavlačevanju in iskanju izgovorov, da se vidna dvojezičnost na področju javnih storitev izvaja v čedalje manjši meri in postopoma, se pravi s časovnimi odmiki.

{jcomments on}

Kaj v bistvu predvideva o tem zakon? To, da morajo dvojezičnost spoštovati tudi podjetja, ki opravljajo javne storitve na območju, kjer se izvaja zakon o pravicah slovenske manjšine. Odlok jih nekaj tudi navaja: ANAS, Pošte, železnice, krajevni prevozi itd. Paritetni odbor je s tem v zvezi že imel niz srečanj z upravitelji teh podjetij in prejel tudi določena zagotovila. Ne pri vseh. Nekateri, kot upravitelji avtocestnega podjetja, so se izgovarjali kar po otročje. Trdili so, da bi avtomobilisti na avtocestah bili v nevarnosti, če bi morali brati večjezične napise.

Paritetni odbor je izrecno poudaril, da pričakuje takojšnje spoštovanje krajevnih imen v slovenščini, tako na avtobusih in postajah, kakor tudi v poštnih uradih. Upravitelji tržaškega prevoznega podjetja so obljubili, da bodo dvojezične napise namestili na avtobusih, ko jih bodo zamenjali in dobili nove, z elektronskimi svetlobnimi tablami. Minilo je nekaj let in TT je že zamenjalo par sto avtobusov, vendar o slovenskih imenih Dolina, Boljunec, Zgonik ali Nabrežina ni ne duha ne sluha. Očitno TT zamenjuje z novimi samo avtobuse, ki vozijo v mestnem središču in ne segajo niti do Barkovelj ali Škednja…

Vsekakor je podpis odloka pomembno dejanje, saj predstavlja pravno podlago za odločnejše posege in zahteve, naj podjetja vendarle spoštujejo določila zaščitnega zakona. Primeri, kot so nekatere poštne izpostave ali železniške postaje so dovolj zgovorni, medtem ko je treba priznati ronškemu letališču, da je že pred leti namestil večjezične napise.

Problem zase bodo prav gotovo bolnišnice v Trstu in Gorici, kjer je dvojezično poslovanje na psu in vendar bi bilo še kako potrebno, saj so bolniki posebno prizadete osebe, njihovi svojci pa imajo vso pravico, da potrebne javne informacije dobijo v svojem jezik.

Tokrat bo tudi potrebno, da manjšina preko svojih predstavnikov pazi, da se vidna dvojezičnost na področju javnih storitev spoštuje povsod, od Kanalske doline in Benečije do mest, kjer Slovenci prebivajo.

Nihče nima pravice se izgovarjati na funkcionalno delitev na mesta in okolice, ker v tem primeru ne gre za to. Poštna okenca morajo biti dvojezična tudi v Trstu in Miljah, Čedadu in na Trbižu in nihče nima pravice sklepati o tem kompromise, ki bi nižali raven naših jezikovnih pravic.

Gre namreč za dostojanstvo jezika manjšine, ki se tudi javno priznava in v tem spozna, da je enakopravna.