Začel bom s komplimentom. Mislim, da so Alternative ta trenutek morda celo najpomembnejše glasilo v Sloveniji. Ponujajo namreč platformo za razmišljanje o najbolj urgentnem vprašanju našega časa: vprašanju alternativ trenutnemu stanju, ki je – milo rečeno – nevzdržno. Nevzdržnost trenutnega stanja lahko najlaže povzamemo s pojmom ‘kriza kapitalizma’. Kapitalizem se je namreč znašel v krizi, ki je po mojem mnenju celo najhujša doslej. Hujša od tiste v 1970-ih in hujša od celo od tiste v 1930-ih.

Če je šlo v obeh primerih v 20. stoletju za ekonomski in družbeni krizi, se tokrat soočamo tudi z vse hujšo okoljsko krizo. Drastičnost ekonomske krize najbolje ilustrirajo zadnje izjave političnih nosilcev trenutnega sistema. Larry Summers je npr. prejšnji teden na konferenci Mednarodnega denarnega sklada (IMF) dejal, da Zahod najverjetneje čaka japonski scenarij. To pomeni bodisi dolgotrajno stagnacijo, s kakršno se soočajo v ZDA, bodisi deflacijo, s kakršno se sooča Evropa.

 Ekonomska kriza je tesno prepletena z družbeno krizo. Da bi bil zmožen ohranjati razredna razmerja, kapitalizem vse bolj omejuje demokracijo in prevzema vse bolj avtoritarne oblike. To je najjasneje vidno na evropski periferiji. Na Madžarskem imamo Viktorja Orbana in zastrašujoče uspehe stranke Jobbik, v Grčiji Zlato zoro, pri nas pa sistemsko omejevanje demokracije (referendumska zakonodaja, fiskalno pravilo) ter vse bolj tehnokratsko parlamentarno levico in vse bolj avtoritarno parlamentarno desnico.

 Bržkone pa bo največja nevarnost v prihodnjih desetletjih okoljska kriza. Kitajski ekonomist Minqi Li je izračunal, da bomo ob trenutnih trendih porabe večino naravnih virov izčrpali v naslednjih 50 letih. In tu ni govora le o nafti, ampak o jeklu, uranu, aluminiju, lesu, pitni vodi. To ni neverjeten scenarij za našo generacijo in skoraj nemogoče si je zamišljati, kako katastrofalne družbene posledice bi to potegnilo za sabo.

Nobeno od teh protislovij ni razrešljivo v okvirih kapitalizma. Ekonomsko krizo je mogoče nekoliko oblažiti s keynesianskimi politikami. Za zagon novega kapitalističnega cikla pa bi potrebovali vsaj še tehnološko in organizacijski preboj, podoben tistemu po 2. svetovni vojni. Živ primer nezmožnosti keynesianizma vidimo v ZDA. Tam se kljub ekspanzivnim politikam države soočajo s t.i. »jobless growth« (rastjo brez služb).

Zaradi tega ne bo mogoče brzdati zaostrovanja razrednih konfliktov. Ker na razvitem Zahodu ni mogoče kovati presežkov s pomočjo tehnoloških ali organizacijskih izboljšav, se presežki kujejo z vse večjim pritiskom na plače. Z deregulacijami trga dela, nižanjem socialnih standardov. Z večanjem eksploatacije. Zato izginja srednji razred in socialna država, varnosti zaposlitev in možnosti dostojnega zaslužka. Izginja vse tisto, zaradi česar je bil kapitalizem družbeno sprejemljiv.

Sploh pa se kapitalizem ne more soočiti z okoljsko krizo. Že omenjeni Minqi Li je podal prognozo, da bi moral svet kot celota v naslednjih 10 letih izvesti temeljito ekološko transformacijo gospodarstev, če se želimo izogniti skorajšnjemu izčrpanju naravnih virov. Tega pa se ne da doseči zgolj s tržnimi spodbudami. Nasprotno, v Evropi imamo celo zgodovino spodletelih poskusov reševanja ekoloških problemov s tržnimi stimulusi: spomnimo se le certifikatov za trgovanje z emisijami CO2, ki so se izšli v špekulativnem balonu.

Zdi se, da se je pri nas teh problemov prva zavedla mlajša generacija. Ta že živi v deflacijski prihodnosti. Služb zanjo ni, ali pa so zanikrne in čedalje slabše plačane, stanovanja so nedosegljiva, življenjski stroški pa se večajo. Država pa nam je – če uporabimo ilustracijo Dumenila in Levyja – odmaknila svojo levo roko (sociala in redistribucija), soočamo se le z njeno vse bolj zastašujočo desno roko (represivni aparati države).

Preporod levice med mladimi je zato treba razumeti kot strukturen pojav. Prihodnost nas je dohitela predčasno. Od tod Inciativa za demokratični socializem ali študentsko društvo Iskra. Zavedamo se namreč, da s strani obstoječih političnih sil – tudi s strani socialdemokratske levice po Anthonyju Giddensu, Tonyju Blairu in Francoisu Mitterrandu –, ne moremo pričakovati nič drugega kot to, kar dobivamo od Alenke Bratušek in Igorja Lukšiča. V lepo zveneče fraze preoblečeno neoliberalistično politiko. Levica zato ne vznika samo pri nas, ampak po celi Evropi. Uspehi strank kot so Siriza, Die Linke in Fronte de Gauche, so del iskanja odgovorov na obstoječe stanje. Del iskanja alternativ nevzdržnemu.

V svojem članku za Mladinine Alternative sem poskušal predstaviti našo alternativo, alternativo Inciative za demokratični socializem. Z Iniciativo namreč iščemo odgovor na vprašanje, kakšne ukrepe v smeri socializma je mogoče napraviti v danem institucionalnem okolju Slovenije, pod pogoji članstva v EU ter izvršenih dejstvih slabe banke in državnega holdinga. Na kakšen način je mogoče tukaj in zdaj začeti preobrazbo slovenskega gospodarstva v demokratično vodeno, koordinirano gospodarstvo, ki bo stremelo k polni zaposlenosti, profitni motiv pa nadomestilo z motivom zadovoljevanja človeških potreb.

S tem skušamo prispevati k – po mojem mnenju najpomembnejši – zgodovinski nalogi levice v Sloveniji ta trenutek. To je vzpostavitev antikapitalistične politične pozicije, ki bo razmišljala prav o tem, o čemer dominantni liberalna in konservativna ideologija nočeta razmišljati: o možnostih zamenjave kapitalizma z dejansko demokratičnim in pravičnim družbenim sistemom.