Italija je v šoku. Ustavno sodišče je namreč razsodilo, da je sistem, s katerim je bil izvoljen parlament kar trikrat v zadnjih osmih letih – neustaven.

 

{jcomments on}

Protiustavno je dejstvo, da stranka, ki prejme največ glasov (zadnjič 28%) dobi dodatno število poslancev in jih ima kar 55%. Sistem, ki ga je pripravila Berlusconijeva vlada leta 2005, da bi otežkočila zmagoviti levi sredini nadaljnje vladanje, tudi ne predvideva osebnih preferenc. Izvoljeni so po vrstnem redu, imenujejo pa jih kar osrednja vodstva strank. Avtor, ligaški minister Roberto Calderoli je o njem iskreno priznal: „Naročili so mi, naj pripravim svinjarijo in jaz sem to storil.“ Odtlej italijanski volilni sistem imenujejo v makaronski latinščini „Porcellum“.

Iz razsodbe izhaja, da je sedanji rimski parlament neligitimen, vsekakor ni mogoče govoriti o legitimnosti 150 poslancev, ki sestavljajo „večinsko nagrado“ Demokratski stranki, pa tudi četrtina senatorjev. Sporna je tudi izvolitev predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je prejel njihove glasove.

Razsodbe italijanskega ustavnega sodišča začnejo veljati z objavo njihove utemeljitve, to pa bo kdaj po Novem letu. Predvsem pa bo njihove učinke čutiti v bodočnosti, saj ne morejo spreminjati tega, kar se je dogajalo prej. Se pravi, da po objavi razsodbe parlament praktično ne bo smel več delovati, potrebne bodo takojšnje nove volitve.

Seveda bo moral ta parlament sprejeti novo volilno zakonodajo. Na razpolago je tista izpred leta 1993, ki je dosledno proporčna in ima osebne preferenčne glasove. Vendar proporčnega sistema, ki bi v parlamentu odslikaval razmerja v italijanski družbi, nočejo sedanje parlamentarne stranke, češ da bi bilo težko vladati s parlamentom, kjer so trije enakovredni politični bloki: leva sredina, desnica in protestno gibanje komika Grilla.

Tako kandidat za tajnika demokratov, firenški župan Matteo Renzi, predlaga francoski dvokrožni sistem z balotažo, drugi bi se radi vrnili k sistemu Mattarellum, ki je veljal v prehodnem obdobju med stoletjema, se pravi izvolitvi poslancev v teritorialnih okrožjih z večinskim sistemom in 25% proporčno korekturo, ki je dajala manjšim strankam pravico do tribune.

Francoski sistem nagfrajuje velike stranke, za umik tretjega kandidata pa velja pravilo „kravjih kupčij“, ko umikajočim ponujajo dobre službe, mesta v vladi in podobno.

Za Mattarellum pa je značilna goljufija z „listami, ki so limanice“, preko katerih so kradli drug drugemu poslance.

Desnica se še ni odločila. V senatu je diskusija o novem volilnem zakonu dejansko zamrla, tako da vlada Enrica Lette grozi, da bo kar sama dala v parlamentarno proceduro svoj predlog.

Radikalna, po zaslugi „porcelluma“ izvenparlamentarna levica pa zagovarja stari proporčni sistem in poudarja, da tako volijo Nemci, ki živijo v najbolj stabilni državi na evropski celini.

Komunisti poudarjajo, da ustava jasno določa, da je glasovanje svobodno, tajno in enakopravno. Kar pomeni načelo „ena glava in en glas“, ko ne more biti, da glas za radikalno opozicijo ne pride do izraza, medtem ko glas za stranko na oblasti velja kar dvojno…

Časa pa je zelo malo. Do božiča manjka le par tednov, ustavno sodišče pa je dalo vedeti, da bo razsodbo z utemeljitvijo objavilo sredi januarja, v najslabšem primeru konec meseca.

Skratka, časa je le nekaj tednov (vmes so novoletne počitnice), ko mora italijanska politika najti izhod iz zagate, sicer tvega ustavni infarkt, ko ne bo oblasti, ki bi bila priznano legitimna in sposobna odločati.

Potrebna je splošna mobilizacija demokratične javnosti, tiste, ki se je že uprla izkrivljanju ustave in snovanju „tretje republike“. Potrebno je, da so ljudje seznanjeni z dogajanjem, pritisniti je treba na vse stranke, naj se opredelijo za zares demokratičen volilni sistem, ki naj omogoči vsem segmentom družbe, da dobijo svoje zakonito zastopstvo. Tudi narodnim manjšinam, kot so Slovenci v Italiji, ki jim pravično zastopanost ponuja zaščitni zakon, a se nanj požvižgajo vsi, tudi manjšinski „predstavniki“.