Vsega je kriv Aldo Bozzi, ki je sedaj star 80 let. Pred leti je šel na volišče v rojstnem Milanu in spoznal, da je italijanski volilni sistem zelo krivičen in v nasprotju z ustavno opredelitvijo, da mora biti „svoboden, tajen in enakopraven“. Aldo se je vprašal, ali je svoboden volilni sistem, ki mu ne daje možnosti izbire svojega kandidata in sploh, kje je enakopravnost, če stranka, ki prejme tudi en sam glas več od drugih, pobere 55% parlamentarnih stolčkov.
{jcomments
Zahteval je, naj njegove pripombe vpišejo v zapisnik volilne komisije, a je bilo vse to premalo. S pomočjo socialističnega odvetnika Feliceja Besostrija je Bozzi vložil tožbo na sodišče. (Mimogrede povedano: Besostri je bil referent o zakonu za pravice slovenske manjšine v Italiji pred dobrim desetletjem v senatu). Sodišče je tožbo zavrnilo, toda Bozzi ni odnehal. Vložil je priziv in se, ob ponovni zavrnitvi, pritožil še na višje kasacijsko sodišče. Slednje je zadevo vzelo resneje v pretres in vprašalo za mnenje ustavno sodišče, ki je prejšnjega dne sklenilo, da je sistem, s katerim Italijani volijo svoj parlament, v nasprotju z ustavo in torej nezakonit.
Še več. Dobršen del članov parlamenta je torej nelegitimnih in nimajo pravice več odločati o zakonih. Ustavno sodišče jim postavlja ultimat: v poldrugem mesecu naj napišejo nov volilni zakon , ki bo v skladu z ustavnimi normami, nato pa pristanejo na nove poštene volitve. Vzvratno štetje se je pričelo, stranke pa si podajajo žogo in ne vedo, kaj storiti, da bi razsodbo ustavnega sodišča nekako prelisičili.
V Italiji so, po zmagi nad fašizmom, vedno volili s čistim proporčnim sistemom in osebnimi preferenčnimi glasovi za posamezne kandidate. Samo leta 1953 so vladajoči krščanski demokrati, naveličani izsiljevanja svojih majhnih liberalnih in republikanskih zaveznikov, predlagali, naj bi koalicija, ki prejme na volitveh vsaj 51% glasov imela v parlamentu 55% sedežev in s tem trdnejšo večino. Proti predlogu je levica protestirala in ji nasprotovala s parlamentarnim filibusteringom (obstrukcijo), dejansko pa sistem bi obrodil sadov, ker KD s svojimi sredinskimi zavezniki ni dosegla zaželjenega odstotka. Pozneje so se temu odpovedali. Stranke so na volitvah svobodno tekmovale, potem pa se pogajale in snovale programske koalicije.
Sistem je deloval do leta 1993, po padcu berlinskega zidu, ko so začeli sanjariti o „bipolarizmu“ in zamenjavi koaliciji na oblasti. Večje stranke so se spravile na osebne preference, češ da jih usmerja mafija. Ljudstvo, ki si je želelo sprememb, je preference ukinilo, potem pa sprejelo večinski sistem, znan kot „Mattarellum“ po imenu krščansko demokratskega ministra Sergia Mattarella, ki si ga je izmislil. Po novem so tri četrtine poslancev volili v teritorialnih okrožjih, izvoljen je bil kandidat, ki je prejel največ glasov. Za vsako okrožje samo eden.Četrtino pa so volili z ločeno glasovnico, proporčno s strankarskimi listami. Pri tem so večjim strankam odštevali kandidate, izvoljene v okrožjih.
Stranke so bile prisiljene sklepati zavezništva, da so njihovi kandidati zbirali večino glasov. V Gorici je bilo posebno okrožje, kjer je bil skoraj gotovo izvoljen slovenski kandidat za senat.
Leta 2005 je desničarska vlada Silvia Berlusconija spoznala, da se zmaga nasmiha levosredinskemu premierskemu kandidatu Romanu Prodiju. Na vrat na nos je Berlusconi naročil ligaškemu ministru Robertu Calderoliju, naj pripravi nov volilni sistem, ki bo Prodiju onemogočil mirno vladanje. In res, Calderoli ga je napisal, parlament pa odobril. Minister je iskreno priznal: „Naročili so mi svinjarijo in jaz sem jo napisal.“ Odtlej je sistem znan kot „Porcellum“.
Gre za volilni sistem, kjer koalicija, ki prejme tudi en sam glas več od tekmecev, pobere v poslanski zbornici 55% mandatov, medtem ko se „večinska nagrada“ v senatu deli od dežele do dežele tako, da na koncu ni gotovo, ali ima kdo večino v njem. Poleg tega so uvedli ločene vstopne pragove za manjše stranke: 4% za samostojne nepovezane liste, 2% pa za liste v zavezništvu. In to še ni bilo vse. Za Severno ligo nalašč so zapisali tudi, da stranka, ki ne doseže vstopnega praga, a je prva na seznamu poražencev, prejme nekakšno tolažilno nagrado in skupino poslancev.
Leta 2006 je Romano Prodi z levosredinsko „Unijo“ imel le par glasov večine in je po dveh letih njegova vlada padla, na novih volitvah je spet zmagal Berlusconi.
S „Porcellumom“ so Italijani volili parlament leta 2008 in februarja letos.
Ker pa so volilni sistem vsi kritizirali, volilci pa protestirali, ker sploh niso imeli možnosti sami izbirati svoje kandidate v parlament, so vse stranke začele obljubljati, da bodo volilni sistem spremenile na bolje. Kako? Vsak je ponujal svoj recept. Demokratska stranka vsaj dva ali tri: francoskega z balotažo med kandidati v drugem krogu, vrnitev k „Mattarellumu“ ali pa sistem, s katerim se volijo župani in guvernerji dežel. V tem primeru zmagovita koalicija pobere 55% mandatov, opozicija si razdeli ostalo, razen majhnih strank, ki ne prekoračijo vstopnega praga.
Razsodba ustavnega sodišča jasno daje razumeti, da mora novi volilni sistem biti v glavnem proporčen, volilci morajo imeti pravico, da izberejo svoje kandidate, morebitna večinska nagrada pa ne sme biti pretirana.
Novi sistem mora odobriti obstoječi, sicer nezakoniti parlament. Vprašljivo je celo to, ali smejo poslanci, izvoljeni z „večinsko nagrado“, ostati na svojem mestu in odločasti o zakonodaji. (Iz naše dežele sta to poslanka Tamara Blažina, PD, in Serena Pellegrino, SEL) Nekateri pa postavljajo pod vprašaj tudi izvolitev predsednika republike Giorgia Napolitana, saj so bili njihovi glasovi odločilni.
Ta je medtem reagiral po svoje. Na Kvirinal je sklical predstavnike strank in jim dal jasno vedeti, da morajo v predvidenem času poslati v proceduro nov volilni sistem, ki pa naj ne bo proporčen.
Časa imajo le nekaj tednov, do konca januarja v najboljšem primeru, pri čemer morajo paziti (parlament in sam predsednik republike), da ne izzovejo spopada z ustavnim sodiščem, ki lahko nov sistem zavrne in spet razveljavi.
Problem pa je predvsem v tem, da stranke vseh treh polov želijo opredeliti volilni sistem, ki bi jim bil napisan na kožo, medtem ko so volilni sistemi v demokratičnih državah praviloma nevtralni in kolikor je mogoče tudi pravični. Italija temu preprostemu spoznanju, kot kaže, še ni dozorela. Tudi je že jasno, da tudi tokrat ne bodo predvideli zastopanosti slovenske narodne manjšine, kar sicer predvideva zakon iz leta 2001.
Iz podatkov v okvirju jasno izhaja, da bi v sedanjem trenutku nihče ne imel večine, vendar za to ni kriv volilni sistem, pač pa kriza demokracije v Italiji, kjer polovica državljanov sploh več ne voli ali pa se izživlja s podporo protestniškemu gibanje bivšega komika Grilla. Skratka, spremeniti je treba politiko, ne pa ji prilagajati volilnega sistema.