Izhodišča sen. Spetiča na razpravi o 50 letih avtonomije Furlanije Julijske krajine in njenem odnosu do manjšin. Špeter Slovenov, 4.decembra 2013

Ko so v ustavodajni skupščini razpravljali o avtonomnih deželah so v FJK bili vključeni samo Slovenci videmske pokrajine in z Goriškega: skupaj približno 45 tisoč ljudi. O Furlanih so govorili, da so narečna skupina. Tržaški Slovenci so tedaj spadali pod STO, čigar statut je predvideval dvojezičnost.
{jcomments on}

 

10. prehodno določilo govori o FJK in poudarja neizpodbitnost zaščite manjšin po 6.členu, kar povezuje deželno avtonomijo s prisotnostjo manjšin, ki so deli drugih narodov na italijanskem ozemlju, podobno kot Južna Tirolska in Dolina Aoste.

Drugi so avtonomijo utemeljevali z ozemeljsko prizadetostjo, ko so bili deli ozemlja za Rapalsko mejo vrnjeni Jugoslaviji, ali gospodarskim in družbenim nelagodjem zaradi obrobnosti na mejah Zahodne Evrope. Poleg tega se sklicujejo tudi na avtonomistična izročila in, šele na koncu, na manjšine.

Dvojnost državne politike: pravice po ustavi, saj je Italija morala dokazati drugim, da je demokratična in pravna država, posebno še po Mirovni pogodbi, obenem pa zatiranje narodnosti, zlasti v Benečiji, ki je poznala trikoloristični teror, nadzor gladia, vojaške služnosti, gospodarstvo pod ravnijo preživetja in torej množično izseljevanje. Od tedanjih 35 tisoč do sedanjih 6 tisoč. Ostala jih je pičla sedmina.

Leta ’54 se Trst vrne pod Italijo z Londonskim memorandumom, ki utemeljuje niz pravic slovenske manjšine. Italija ga seveda izvaja čim manj, vendar ostaja kot dokument za bodočnost in ga v Osimu imajo za minimum. Pozneje se izreče še ustavno sodišče, ki ta minimum bolje opredeli. Vendar se Dežela na to ne ozira.

FJK ustanovijo kot samostojno deželo s posebnim statutom leta ’63, ne da bi vsebovala posebnega poglavja s pravicami manjšin. To je zahtevala levica, KPI še posebej, vendar je na koncu pristala na izsiljevanje, češ „ali sprejmete ohlapen in nedoločen 3.člen, ali ne bo nič“. Vzporedno s tem močno nasprotovanje desnice. Almirante (MSI) govori proti statutu celih devet ur.

Tako se FJK rodi kot avtonomna dežela s posebnim statutom, ne da bi ji priznali primarne zakonodajne pristojnosti glede manjšin, niti na šolskem področju. X prehodno določilo ustave je poslej le mrtva črka.

Uveljavlja se „rezerva državi“, kar pomeni, da ima pravico odločati o manjšinah v FJK samo osrednja zakonodajna oblast, ne pa deželni svet. Hkrati na Južnem Tirolskem sprejemajo „paket“, ki daje tamkajšnjemu deželnemu svetu in statutu vse pristojnosti , kakor sta se dogovorili Italija in Avstrija.

V skrajnih primerih deželni svet uporablja hinavsko formulo o „skupnostih, ki so nosilke posebnih interesov“, da bi se izognili državni pravici do izničenja zakonov.

Na pobudo slovenskih deželnih poslancev v 70. letih odobrijo zakon, ki dovoljuje uporabo termina „Slovenci“ v deželnih zakonih. Konec licemerja.

Potres leta ’76 v določeni meri predstavlja mejnik. Furlani in Slovenci na dramatične posledice potresa reagirajo tudi s poudarjanjem svoje posebnosti in pripadnosti. Prebudijo se tudi izseljenci na tujem, mnogi se vrnejo obnavljat materialne in moralne ruševine.

Vendar država vztraja pri sklicevanju na svoje izključne pristojnosti. Cassandrova komisija (1978-1981), skoraj brez predstavnikov dežele, deželi ne priznava pristojnosti glede postopka določanja ozemlja. Se pa zgodi, da predsedstvo vlade prvič pripravi seznam 36 občin, kjer naj bi živeli Slovenci in vanj vključi tudi 25 občin Benečije, Rezije in Kanalske doline. Desetletje pozneje so te občine vključene v področje, kjer velja državni popust na ceno bencina…

Bitka v parlamentu za odobritev zakonov o pravicah manjšin se nadaljuje. Komaj leta ’99 zakon 482 in 2001 zakon 38 o Slovencih. Prvič so v vladi komunisti in njim pripada prav ministrstvo, ki se ukvarja z manjšinami, ministrstvo za deželna vprašanja, ki ga vodi Katja Bellillo.

Paritetni odbor med deželo in državo (Bellillo, Alessandra Guerra) končno prizna deželi FJK statutarno pristojnost, da sprejema zakone v zvezi z jezikovnimi manjšinami.

To pomeni, da FJK lahko nadgrajuje komaj sprejete zakone, vendar prevlada skrajna previdnost. Zakon 38/01 deželni parlament povzame, saj ga prepiše, z manjšimi dodatki, manjka pa krepka angažiranost, tudi kar zadeva financiranje manjšinskih dejavnosti. Država dodeljuje, dežela razdeljuje denar, sama pa ni primaknila praktično nič. V praksi še vedno velja to, kar so govorili leta ’63: FJK je zadnja med avtonomnimi in prva med navadnimi deželami. Praktično sredi reke, pa ne ve, na kateri breg naj stopi.

Dejansko je še vedno tako, čeprav je Debora Serracchiani podpisala odlok o vidni dvojezičnosti na področju javnih storitev, potem ko se je Renzo Tondo dolgo obotavljal. Ostala vprašanja ostajajo odprta. Manjka namreč aktivna politika dežele do manjšin, njenih struktur in glede promocije sožitja na terenu.