Piše: Aldo Rupel

Bolj se čas odmika, jasnejša in bolj klena postaja vloga, ki jo je odigrala najzahodnejša strateško pomembna operativna enota na ozemlju Jugoslavije med narodnoosvobodilno vojno. Zametki vojaško organiziranega upora z vizijo razvoja od gverile do kosanja z operacijami Zavezniških armad sežejo v avgust 1941. Takrat sta iz Ljubljane prišla v Trst in Gorico odposlanca osrednjega vodstva Osvobodilne fronte z nalogo, da se oborožen upor razširi iz osrednje Slovenije na ozemlje, ki ga je kraljevina Italija prejela v dar zaradi svoje odločitve, da izda med Veliko vojno svojega nemško avstrijskega zaveznika in preide na stran Antante.

{jcomments on}

 

Na Primorskem so bile taktično vojaške okoliščine težje zaradi nadzora, ki ga je italijanska država imela nad ozemljem že triindvajset let, zaradi gostih komunikacij in ker je slovensko mladino Kraljeva vojska ohranjala v nevednosti glede vojaških veščin z oblikovanjem Posebnih bataljonov in drugimi prijemi. Na drugi strani pa je bilo stanje duha zelo spodbudno zaradi dela, ki so ga opravile razne mladinske organizacije, med njimi najpomembnejši TIGR in Borba. Stjenkina četa na Krasu, Vojkova na Vipavskem in na Nanosu, Brkinska okrog Ilirske Bistrice so bile predhodnice prvega primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča, ki je bil ustanovljen 15. avgusta 1942 na Vodicah nad Ozeljanom. Jeseni je že nastal Soški odred.

Po Prvi konferenci KPS za Primorsko nad Rihemberkom, sedanjim Branikom, v začetku decembra 1942, je prišlo do splošne preureditve vojaške strukture in do nadaljnjega razmaha. Leta 1943 se je Italija začela majati do svoje kapitulacije septembra meseca. Ljudska vstaja na Goriškem je omogočila po dveh tednih Goriške fronte sestavo številnih večjih operativnih enot poleg oblikovanja zalednih struktur na področju obveščanja, sanitete, sodstva, tiska, preskrbe, tehničnih delavnic, prevozov in inženirskih delovnih enot. Ocena Glavnega štaba za Slovenijo je tedaj bila, da je potrebno uravnovesiti moč odpora na celotnem ozemlju. Na Primorskem in Gorenjskem so pogoji obstajali, saj sta tu nastali dve diviziji. Z jugoslovanskega Vrhovnega poveljstva je prišlo dovoljenje in tudi oštevilčenje, ker je bilo potrebno uskladiti dogajanja in rast oborožene borbe na celotnem ozemlju.

IX. Korpus je uradno obstajal od 21. decembra 1943 do 13. maja 1945, ko je tedanji načelnik štaba sporočil poveljstvu 4. Armade, da je poveljstvo razpuščeno. Deloval je torej 509 dni, bojeval pa se je 499 dni do 3. maja 1945. Zadnji spopadi so potekali v Gorici in Trstu. Okoliščine nemške okupacije, v katerih se je znašel IX. Korpus, niso bile podobne onim v letu 1941. Nemška vojska je mogla zasesti le velika mesta in osnovne komunikacijske žile, vse ostalo pa je bilo osvobojeno ozemlje pod relativnim nadzorom partizanskih sil. Na drugi strani sta bili vojaška moč in odločenost nemškega osvojevalca neprimerno močnejši od italijanskega, če izvzamemo 2. italijansko ofenzivo poleti 1942 na Dolenjskem. Nemške ofenzive na operativnem ozemlju Korpusa so bile strah vzbujajoči vojaški načrti tedaj najmočnejše armade na evropskih tleh, če deloma izvzamemo Rdečo Armado. Nemška živa sila se je od decembra 1943 do februarja 1945 potrojila od 23.549 vojakov na 74.114, enako velja za število postojank: od 114 na 325.

Najbrž ni primera v sodobni evropski zgodovini, da bi v okupacijskih razmerah nastala na strateško pomembnem ozemlju, kot je območje med alpskim visokogorjem in morjem, tako velika in tako organizirana vojaška enota. V njegovem sestavu je bilo decembra 1943 okrog 6.000 borcev, februarja 1945 pa 12.660. Razmerje sil je bilo v sovražnikov prid za 1:5,8. Pod njegovim poveljstvom so se borile proti partizanom italijanske, kozaške, četniško srbske, nedićevske in slovenske kvizlinške enote.

Korpusovo operativno ozemlje je segalo od Julijskih Alp do Jadranskega morja vključno z zahodno Koroško in Beneško Slovenijo. Vanj so sodile premične brigade in krajevno suvereni odredi. Operativno ozemlje je ob koncu vojne bilo del poslednje obrambe nemškega rajha, kajti vredno je poudariti, da je bil deveti edini Korpus v okviru Jugoslovanske armade, ki se je ves čas obstoja bojeval na ozemlju, ki je bilo formalnopravno sestavni del ozemlja agresorskih držav Italije in Nemčije. S svojimi ofenzivnimi posegi je sovražniku oteževal, včasih celo zelo oviral prehod iz Italije v Srednjo Evropo, na Balkan in Podonavje. Takšen ofenzivni primer je petdnevni napad na Bohinjsko progo v Baški grapi, ali sredi zime prodor v Vipavsko dolino in Kras ali napad na Železnike. Med velike vojaške taktične poteze s humanitarno vsebino pa sodi prenos 104 težkih ranjencev iz bolnišnic „Franje“ in „Pavle“ na Notranjsko, od koder so jih prepeljali v Južno Italijo. Nemočne ranjence je nosilo in spremljalo z varovanjem bokov in čela kolone več kot 3.000 borcev, dokler jih niso na drugi strani železniške proge Trst – Ljubljana izročili tovarišem VII. Korpusa.

Sovražnik je v zadnjih mesecih vojne spoznal, da si mora zavarovati komunikacije, da si omogoči umik z Apeninskega in Balkanskega polotoka. Naše Primorje je bilo glede tega ključnega pomena. Zato ni le povečal števila enot in vojaštva, temveč tudi dobro izdelanih milo rečeno očiščevalnih potez, ki so bile v pravem pomenu besede ofenzive, saj so trajale po teden dni in več. Znamenita so postala imena poskusov uničenja jedra narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem in Gorenjskem: Partisanenwoche, Rübezahl, Rübezahl II, Frühlingsanfang in Winterende. Res je, da so spopadi v teh ofenzivah hudo načeli nekatere partizanske brigade, a nobena ni doživela tako uničujočih porazov, da bi jo morali razpustiti. Hude so bile tedanje zimske razmere, pomanjkanje hrane veliko, prav tako streliva in srednje težkega orožja. Težko orožje itak ni bilo umestno za razmere gorenjskih vzpetin, Cerkljanskega, Trnovskega gozda in tedaj še zelo golega Krasa, ko je bilo nujno bliskovito premikanje. Sicer pa je bilo vseh ofenzivnih operacij vsaj štirinajst z namenom, da korpusove enote uničijo ali vsaj potisnejo na planinska območja in tako zavaruje cestne iz železniške povezave med Alpami in Jadranom. Pogosto so se bojev udeleževale tudi enote, ki so prehajale to območje med dolgimi prevozi z ene fronte na drugo.

Med zadnjo ofenzivo zasede za odvzem orožja in streliva niso bile učinkovite, ker je sovražnik potrojil svojo budnost. Zavezniška pomoč pa je zadnje mesece začela pešati. Prvo manjšo pošiljko je Zavezniško poveljstvo za Sredozemlje poslalo že junija, julija in avgusta 1943. Na koncu pa so se pojavljali znaki drugačnih interesov in načrtov. Hladna vojna in z njo povezane specialne dejavnosti se niso začele po zaključku vojaških operacij in podpisu premirja 9. maja 1945, temveč mnogo prej. Na severovzhodu Italije so novo igro na šahovnici postavljale službe Angleške kraljeve vojske. Italijanske ‘bele partizane’ so na primer uspele prepričati, naj se pozimi vrnejo na domove in naj čakajo na toplejše vreme (sic!) za nadaljevanje upora.

Ni bila samo Sovjetska zveza v Vzhodni Evropi ljubosumna na primat osvoboditve, da bi lahko diktirala povojno ureditev. Enako je veljalo v Zahodni Evropi za Angleže in Američane, saj so se domenili za razdelitev vplivnih območij na 20:80, 30:70 in 50:50. Kot pri potresnih sinklinalah pa se napetosti geometrijsko povečujejo na interesnih mejah. Tito že itak ni pristal na logiko „fifty – fifty“, poleg tega pa je prav Primorska (ali Venezia Giulia) s Tržaškim zalivom in pristaniščem postala privlačna prestižna in strateška poslastica. Dokaz za ribarjenje v kalnem? Po umiku četniških enot čez Sočo, potem ko sta jih Škofjeloški odred in Prešernova brigada po spopadu na Severni postaji pregnali iz mesta, so jim Angleži dovolili prosto in oboroženo gibanje na desnem bregu Soče (na primer v vaseh do Krmina), ker so se naenkrat prelevili iz nemških sodelavcev v možno oboroženo silo, ki bi pomagala potisniti IX. Korpus in IV. Armado do Postojnskih vrat in čez. Igra je bila – kot vse takšne – zelo umazana in v njej je poniknil (tudi po nedolžnem) marsikateri obveščevalec, dvojni ali speči agent…

Sestava Korpusa je bila zelo razčlenjena. Imel je tri divizije: 30., 31. (na osnovi oštevilčenja divizij Jugoslovanske Armade, ki jih je ob koncu vojne imela 52 s približno 800.000 borci) in italijansko furlansko divizijo Garibaldi Natisone. Prva je imela štiri brigade, v njenem sestavu je bila tudi italijanska udarna brigada Triestina d’assalto poleg Gregorčičeve, Bazoviške in Kosovelove, druga in tretja pa po tri brigade: Gradnikova, Prešernova in Vojkova ter Buozzijeva, Picellijeva in Gramscijeva. Dodati je potrebno šest bataljonov za zaščito, zvezo in gradnjo objektov. Njen del je bila tudi samostojna brigada Vojske državne varnosti. Dodati je treba nekaj odredov, enote teritorialnih operativnih štabov, enote poveljstev vojnih oblasti, minerske čete, mornariški odred, zaščito bolnišnic, delavnic, skladišč in poveljstev, razvejano in učinkovito kurirsko mrežo, posebej beneški in rezijanski bataljon, topniški divizion. V kolektivni zavesti je upravičeno mnogo pripovedi in spominov o pomanjkanju, prenočevanju v snegu, neprespanih nočeh, lakoti, umikih, skratka nebogljenostih. Je pa Korpus imel tudi izbrane enote, ki niso imele ničesar zavidati zavezniškim komandosom, kakršne smo videvali v ameriških filmih. Takšen je bil Udarni bataljon 31. divizije.

Dokaz o organiziranosti te vojaške enote je na primer točen pregled prav sestave, oboroženosti in celo količin posameznega streliva. Ob upoštevanju včasih frontalnega napada na postojanke in komunikacije, nato že umikov in hitrih manevrov, včasih izogibanje hajkam in jurišem iz obročev, kar je povzročalo padle in ranjene ter ‘razhajkance’, so števila povsem verodostojna. Povsem svojstveno za takšen način bojevanja je bilo dejstvo, da je včasih po zaključenem spopadu ‘zmanjkala’ četrtina borcev, a je enota po dveh dneh bila spet v polni bojni sestavi in pripravljenosti. Eno je pač dezerterstvo, drugo gverilsko vojskovanje po načelu iznajdljivosti, razpršitve in koncentracije sil.

Zgodovinopisje razpolaga s podrobnimi podatki. 30. aprila je Korpus štel 6.365 borcev, a v njem še ni bilo italijanske divizije. 1. oktobra 1944 je vseh borcev bilo 9.501, prav tako še ni bilo divizije Garibaldi Natisone, 31, januarja 1945 pa 11.840 borcev vključno z garibaldinci. Vmes je seveda precej borcev padlo. Še zadnji podatek pred zaključnimi boji: 28 februarja 1945 je vseh borcev bilo 12.660 (297 žensk). Razpoložljiva števila se tičejo posameznih enot do telefonistov in bolničarjev. Obstajajo tudi podatki o dejansko prisotnih in o borcih v bolnišnicah, na tečajih in posebnih zadolžitvah. Vse je znano o starostni sestavi, a to besedilo bi z tolikšnim navajanjem postalo težko prebavljivo. Največjo ognjeno moč je Korpus zmogel februarja 1945 z 42 različnimi topovskimi cevmi, 22 protitankovskimi puškami, 82 mitraljezi, 470 puškomitraljezi, 1.004 brzostrelkami 4.887 puškami in 995 pištolami. Ročnih bomb je bilo 9.196.

Korpusova taktika se je osnovala na načelu teritorialnega boja brigad in divizij ob dejavnosti odredov in drugih enot na celotnem predvidenem operativnem ozemlju. Tudi v vaseh in mestih. Moči so se osredotočale in razprševale. Za uničenje korpusovega jedra je sovražnik organiziral v zimi leta 1945 največjo operacijo. Kljub njeni silovitosti in hudim izgubam, ki bi bile manjše, če bi enote razpolagale z več streliva in avtomatskega orožja, je Korpus ohranil svojo udarno moč. V sklepnih bojih je osvobodil celotno slovensko ozemlje do narodnostne meje v Laškem in v Furlaniji. Vse špekulacije o načrtih, da bi s IV. Armado šel do Tilmenta, so pač v skladu s pomenom same besede. Verjetno pa je naslednje: če ne bi dotedanji (zahodni) zavezniki spet navijali za Italijo kot po prvi svetovni vojni v skladu z na Jalti sprejetimi vplivnimi območji, bi se oblikovale okoliščine za ustanovitev 7. republike, ki bi bila, predvidoma, dvojezična in tronarodna. Več konkretnih znakov kaže v tej smeri: pri Sv. Soboti v Trstu smo v letih 1946 in 1947 v tisočih telovadili na nastopih pod velikim napisom o navedeni republiki, Trgovski dom v Gorici je dobil dvojezičen napis Narodni dom – Casa del popolo, v Laškem je ob razmejitvi leta 1947 izbralo Jugoslavijo več kot 2.000 zaposlenih v ladjedelnici in tovarnah, ki prav gotovo niso bili Slovenci ali pa v zanemarljivem številu.

Enote IX. Korpusa so sodelovale pri osvoboditvi Čedada in Vidna, kjer jih je čakalo bridko presenečenje: italijanski kolaboracionisti so paradirali ob prazniku zmage in osvoboditve skupaj z enotami partizanske divizije Osoppo. Vsekakor ima Korpus zaslugo, da je bistveno prispeval k pripojitvi Slovenskega primorja k Sloveniji. Ne smemo zanemariti, kaj šele pozabiti, vloge IV. Armade, a med povojnimi pogajanji bi zahodni zavezniki pod pritiskom prej sovražne, nato pa lojalne Italije, sicer pa tudi sami povsem prepričani, da Jugoslavija ne sme dobiti Trsta in Gorice, kaj lahko očitali, da gre za enote iz notranjosti Jugoslavije. Za gorenjsko primorski Korpus pa so točno vedeli, kako je sestavljen in kakšno vlogo je imel v evropskem uporu.

V IX. Korpusu so se bojevali poleg Slovencev tudi pripadniki drugih narodov. Pripadniki drugih jugoslovanskih narodov so se po odhodu iz italijanskih taborišč leta 1943 priključili primorskim partizanskim enotam. Nekateri so nadaljevali potovanje celo do Črne gore, mnogi so se ustavili. Poznana in priznana je pomoč Vrhovnega poveljstva, ki je poslalo v Slovenijo izšolan poveljniški kader v sestavi dvajsetih bataljonskih in brigadnih komandantov. Okrog šeststo borcev je bilo tudi nekdanjih vojnih ujetnikov, pripadnikov sovjetske armade, ki so pobegnili iz enot nemške vojske. Iz seznamov zdravljenih v bolnišnici Franji je razvidna prisotnost Francozov.

Največ je bilo Italijanov in Furlanov, antifašistov s skrajnega roba italijanske vzhodne meje in iz Trsta. Slednji so sestavljali udarno brigado „Triestina d’Assalto“. Ostali pa so bili borci divizije Garibaldi Natisone, ki jo je organizirala in usmerjala KPI. Po sili razmer zaradi močnega pritiska nemške vojske v vzhodni Furlaniji je prišlo do dogovora s slovenskim poveljstvom, na osnovi katerega se je enota lahko umaknila s svojega operativnega območja in prešla na ozemlje slovenskega Korpusa ter v njegovo strateško sestavo. Nekatere brigade, na primer „Fratelli Fontanot“, so se borile tudi na Dolenjskem, pravzaprav v Beli krajini (spopad za Suhor). Veliko skupino prostovoljcev je Glavni štab poslal v notranjost Slovenije, ker ni bilo prvi trenutek dovolj orožja zanje in so postali nekakšen delavski bataljon. To je povzročilo nejevoljo, ki pa se je kmalu razblinila.

Bolj zapleteno je vprašanje italijanske garibaldinske divizije, ki ni sodelovala pri osvoboditvi Trsta, Tržiča, Laškega in Gorice. Slovensko poveljstvo jo je na pomlad leta 1945 napotilo na Dolenjsko. Ne upoštevaje težkih vojnih okoliščin, ki ne dovoljujejo poljubnega razmeščanja enot po ozemlju, saj je potrebno upoštevati obkolitve, prehranjevanje, ranjence in položaj ostalih brigad ter predvsem hudo zimsko nemško ofenzivo, so v preteklosti nekateri očitali slovenskemu osvobodilnemu gibanju, da ni hotelo dati italijanski enoti zadoščenja za osvoboditev primorskih krajev in Laškega, da bi zasluge bile zgolj „jugoslovanske“.

Druga plat medalje pravi, da se je na ta način italijanska divizija obvarovala pred težkimi izgubami, medtem ko sta IX. Korpus in IV. Armada v zaključnih operacijah v Severnem Jadranu utrpela 8.000 mrtvih. Če naj izbiramo med dvema razlagama, potem je resnično sprejemljivejša druga. Kakšni bi bili šele očitki, če bi zaradi „jugoslovanskih ekspanzionističnih načrtov“ (tako ptred nekaj leti predsednik Napolitano!) namesto Kosovelovcev na Opčinah izkrvaveli garibaldinci ali bi se zadnji mesec dni pred zaključkom vojne morali spopadati na Krasu ne samo z nemško vojsko, temveč tudi s četniki – „italijanski pripadniki Resistence v borbi s srbskimi kvizlingi za slovenske teritorialne interese“, bi potem dejali in natolcevali. In še nekaj: garibaldinci bi morali čistiti ozemlje s prisotnimi italijanskimi kolaboracionisti, kar bi jih še bolj postavljalo na zatožno klop zaradi sodelovanja z jugoslovanskim odporništvom. Dogajanja na planini na Toplem vrhu nad Porzusom so dovolj poučna prav zato, ker gre za sprenevedanja, kot dokazujejo številni podatki zadnjih let.