Piše Igor Kocijančič
V Perugii so 8. decembra letos sklenili IX. Vsedržavni kongres Stranke Komunistične Prenove, za katero bi lahko evfemistično zapisali, da je v vse prej kot zadovoljivem zdravstvenem stanju. V tem je kar precej podobnosti z ostalimi dejavniki alternativne levice v Italiji, ki si še niso opomogli od katastrofe, ki jo je leta 2008 doživela na vsedržavni enotna levičarska lista Mavrične Levice, vštevši z zelo nejasno bodočo usodo Vendolove SEL (ali LES, po slovensko), ki je sicer prisotna v parlamentu, ampak (vsaj navidezno) obsojena na vlogo nevidne opozicije v senci Lettove vlade vse manj “širokih zavez” in “medijsko” prav gotovo bolj priznane opozicije, oz. Grillovega Gibanja 5 zvezdic.
{jcomments on}
SKP je torej sklenila svoj IX. Kongres z eno samo dejansko novostjo: prvič v svoji zgodovini so kongres sklenili brez izvolitve vsedržavnega tajnika. To je precej zaskrbljujoče dejstvo, ker dejansko potrjuje bojazni in zaskrbljenosti vse manj številčnega članstva o bodočnosti te stranke. Po polomu zadnjega volilnega esperimenta, soudeležbe pri Ingrojevi listi Državljanska Revolucija, je bil del strankinega vodstva za izvedbo takojšnjega izrednega kongresa že spomladi, medtem ko se je prevladujoči del večine izrekel za dolgotrajnejši proces analize in razprave in za izvedbo “kongresa z izrednimi vsebinami” (non congresso straordinario, ma straordinario congresso, op. avt.), ki si ga je nadejal Ferrero.
Strankina baza ja upala na kongres na osnovi enega samega dokumenta, medtem ko se je morala potem soočiti s tremi različnimi dokumenti, ki so bil med sabo antitetici, za nameček pa je tudi večinski dokument bil deležen alternativnih tez in popravkov, za katere se je bilo treba izreči na teritorialnih in pokrajinskih skupščinah.
Tako v resnici smo izvedli vse prej kot izreden kongres (v vseh smislih), na dlani pa je, da je večinski del vsedržavnega vodstva spet razklan v dva tabora. Da poenostavim: na eni strani so tisti, ki bi še naprej vztrajali na Ferrerovi liniji prizadevanja za graditev in širitev levice, izhajajoč iz dejstva, da se z Demokratsko stranko in tem, kar je ostalo od nekdanje levosredinske opcije ni mogoče več niti pogovarjati, kaj šele sklepati zavezništva in tistimi, ki stojijo na stališču, da če ima neka stranka ambicijo po izgradnji večje, močnejše in širše levice, si ne more in ne sme postavljati nikakršnih vnaprejšnjih omejitev in niti vnaprej določiti domnevnega izbora potencialnih sogovornikov.
Kongresa je bilo torej konec, 11. in 12. januarja 2014 pa bo zasedal vsedržavni politični odbor stranke, ki ima na dnevnem redu izvolitev tajnika in blagajnika, kot je predvideno po statutu. Do 21. decembra so bila na vrsti posvetiovanja z novimi članicami in člani političnega odbora (iz FJK sta bila v vsedržavni svet spet potrjena Igor Kocijančič in Roberto Antonaz), ne kaže pa, da je od Perugie do danes prišlo do kakih bistvenih novosti in premikov in prevladuje vtis, da je strankarska večina še dalje razklana na dva tabora: tisti, ki podpirajo kontinuiteto in Ferrerovo potrditev na tajnišklem mestu in tisti, ki bi radi da pride do sprememb in zamenjav v samem strankarskem vrhu.
Skratka, Stranka Komunistične Prenove je v sila neugodnem in nezavidljivem položaju, iz katerega se bo pa morala tako ali drugače izvleči na rimskem januarskem zasedanju, le da še ne vemo (in tudi ne moremo predvidevati), kakšne bodo nato posledice.
