Predavanje, ki ga je imel v Trstu Boštjan Remic, Delavska univerza, Ljubljana
Analiza Evropske unije (EU) je danes za levico eno ključnih vprašanj. To zahteva svoj čas, zato bom danes predstavil le nekaj fragmentov iz celotne zgodbe. Osredotočil se bom na politično-ekonomski pogled: najprej na strukturni ustroj EU, posebej odnos periferije in centra, nato bom v to strukturo umestil Slovenijo in navedel njene specifike.
{jcomments on}
PROTISLOVJA EVROPSKIH INTEGRACIJ
Da bi v polnosti razumeli genezo in notranja protislovja obstoječe EU, se je potrebno vrniti k njenim začetkom. Ekonomska in politična integracija evropskih držav je poskus zajezitve moči delavstva in zagotovitve čim ugodnejših pogojev za akumulacijo kapitala. Če je bil v prvih letih (ESPJ, 1951) prevladujoč vpliv industrialcev (kartel težke industrije) je za današnji položaj EU ključen vpliv finančnega kapitala. Ta preobrat se je zgodil konec 70. let, po njem pa je zgradba EU dobila izrazito neoliberalno podobo (v nasprotju z ZDA in VB neoliberalizem na celinsko Evropo ni odločno vkorakal, ampak zaradi moči delavstva vstopil pod krinko evropskih integracij). Serija mednarodnih pogodb je skrojila institucionalno podobo Evropske unije in predvsem območja evra, ki je v sedanji krizi uničujoča predvsem za države evropske periferije.
Najpomembnejša od teh je Maastrichtska pogodba, ki koordinacijo skupnega trga in pritisk na delavski razred dosega z določbami o koherentnosti v denarni in proračunski politiki: inflacija ne sme biti več kot 1,5 % višja od povprečja treh držav z najnižjo inflacijo, proračunski primanjkljaj države ne sme biti višji od 3 % njenega BDP-ja, javni dolg pa ne sme biti višji od 60 % BDP.
Naslednji ključni vidik je ECB, katere glavni cilj je nadzor nad cenami, tj. zadrževanje inflacije pod 2 % letno, kar varuje tiste, ki zaradi inflacije največ izgubijo – najpremožnejše. V nasprotju z večino obstoječih centralnih bank, ki vsaj deklarativno poskušajo uravnotežiti pogosto nasprotujoča si cilja nizke inflacije in polne zaposlenosti, je za ECB zmanjševanje brezposelnosti postranskega pomena. ECB je izjemna tudi zato, ker ne sme uporabiti klasičnih politik za zniževanje cene zadolževanja držav članic. Tudi za to prepovedjo je skrit interes kapitala: države članice so prepuščene volji mednarodnih finančnih trgov in njihovim zahtevam po zaslužku na račun življenjskega standarda.
Edina preostala identitetna točka Evrope je skupna valuta – evro. Države z velikimi razvojnimi oblikami (produktivnost, sektorji, itd.) je prikovala v skupno monetarno območje (ni možnosti devalvacije) in ustoličila restriktivno monetarno politiko. To so glavni vidiki disfunkcionalne zgradbe evropskih integracij. Lahko jo povzamemo z besedami: monetarna unija brez fiskalne unije (C. Lapavitsas: monetarna homogenost, fiskalna heterogenost). Takšna zasnova države članice sili v konkurenčni boj, ki je zaradi restriktivnosti omejen na interno devalvacijo (nižanje stroškov dela, uničevanje socialne države, …)
Dimenzija, ki to strukturo vzpostavlja, je odnos center-periferija. Ne smemo pozabiti, da gre za relacijski koncept in ne vnaprej zakoličena področja. S širitvijo EU so države članice zaradi vseh naštetih strukturnih elementov bile deležne procesa intenzivne deindustrializacije. Obenem je vključitev gospodarsko manj razvitih državah omogočila napad na delavski razred oz. interno devalvacijo (fleksibilizacija). Ilustrativen in najpomembnejši primer je Nemčija, ki je pred širitvijo EU dolga leta stagnirala, nato pa z osiromašenjem domačega delavskega razreda in opustošenjem periferije postala izvozni »motor Evrope«.
Območje izvoza je postala evropska periferija – predvsem izvoza kapitala oziroma kredita, kar je finančnim trgov iz centra EU zagotavljalo pritok obresti. V perifernih državah so zaradi osiromašenja gospodarstva beležili trgovinske primanjkljaje in krvavo potrebovali kapitalske naložbe iz centra. Ti presežki so bili v državah periferije investirani predvsem v neproduktivne dejavnosti (FIRE).
Čeprav se sestava dolga razlikuje od države do države, je šlo v večini držav za povečanje zasebnega dolga (banke in podjetja, gospodinjstva), šele s krizo pa so države morale socializirati izgube, s tem pa se je enormno povečal javni dolg. Dejansko sta se razvila dva razvojna modela (Stockhammer): izvozni in dolžniški. Kriza EU je kriza kapitalizma, njen ustroj pa to krizo potencira in podaljšuje.
SLOVENIJA
Kako se v to analizo vpisuje Slovenija? Najprej nekaj uvodnih pojasnil. Po razpadu Jugoslavije je Slovenija doživela tranzicijsko depresijo, a se je po zaslugi keynesianskega gradualističnega modela uspela integrirati v zahodne trge. S tem se je začelo obdobje endogene rasti, ki je trajalo do leta 2004. Pogosta je bila devalvacija valute, kapitalski tokovi (kredit) so bili omejeni. Kljub denacionalizaciji in privatizaciji (s certifikati in tržno prodajo), je znaten del premoženja ostal v državni lasti – tudi tri največje banke. Pravi kapitalistični razred se ni oblikoval, bivša partijska birokracija (t.i. »rdeči direktorji«) je zadržala upravljanje premoženja, kar je počela dokaj uspešno – v tem obdobju je šlo za koordinirano tržno gospodarstvo (po vzoru Skandinavije, Avstrije).
Sindikati so se takoj po razpadu Jugoslavije močno okrepili. Članstvo je obsegalo dobrih 60 % delavcev v sredini 90. let, a je do danes padlo za več kot polovico, na dobrih 25 %. Kljub temu so s protesti zaustavili paket najbolj radikalnih neoliberalnih ukrepov (vključno z enotno davčno stopnjo), ki ga je skušala uveljaviti desnica po prvem pravem vzponu na oblast leta 2004.
To leto je prelomno. Poleg prvega pravega vzpona desnice, je Slovenija leta 2004 vstopila v mehanizem tečajnih razmerji ERM 2, naslednje leto pa tudi v EU. Z letom 2004 se začne eksogeni model rasti – prejšnji (keynesianski) model je bil kljub uspešnosti opuščen. Šlo je za ideološki in pragmatični obrat – priključitev EU je bil osrednji cilj vladajoče politike (levice in desnice), o katerem se ni smelo dvomiti. Pristanek na restriktivne Maastrichtske kriterije in EMU je bil nujen.
Prevladovati so začeli interesi »kompradorske buržoazije« (managerji in desnica), ki ni lastnica produkcijskih pogojev, ampak le upravlja državo s skrbjo za čim ugodnejše pogoje za tuji kapital. Obdobje od leta 2004 do 2008 zaznamuje pregrevanje gospodarstva. To najbolje kaže neto zunanji dolg: leta 2005 je bila Slovenija še posojilodajalka, konec leta 2008 pa je obsegal 11,5 milijard evrov. Slovenija je z vstopom v EU dobila dostop do prej omenjenih tokov kapitala iz centra na periferijo, in to po relativno ugodnih obrestnih merah. Dolg so povečevale banke, ki so kredite ponujale podjetniškemu sektorju, mnogo manj pa gospodinjstvom. Tako je bila leta 2007 rast BDP kar 7%.
Krediti so bili porabljeni za neproduktivne naložbe – naraščale so cene vrednostih papirjev in nepremičnin (fiktivni kapital) in za – kar je specifično za Slovenijo – pretirane investicije v osnovno dejavnost podjetji. Obilica kredita in prociklična politika vlade sta povzročili pretirano investiranje, obenem pa managerske odkupe (t.i. »tajkunski prevzemi«) lastnih podjetji, z zastavitvijo delnic podjetja, ki jim je vrednost pospešeno rasla zaradi napihovanja borznega balona. Model eksogene rasti oz. dolžniški model je bil značilen za vse države evropske periferije.
KRIZA
Kot vidimo, je EU neposredni vzrok gospodarskega poloma v Sloveniji. Seveda bi se zgodil – ker je to nujnost v kapitalizmu – tudi brez nje, a v manjši razsežnosti, predvsem pa brez dolgotrajnih posledic za gospodarstvo in predvsem delovne množice, saj je ravno evropski prisilni jopič tisto, kar je opustošilo periferijo, center pa prepustilo minimalnemu okrevanju gospodarske rasti.
Kriza v Sloveniji je kriza z dvojnim dnom, v obliki črke W. Zmanjšanje dohodkov države in reševanje gospodarstva je povzročilo velik pritisk na javne finance – donosi na državne obveznice so poskočili nad 7%. Finančni kapital iz centra EU se je nasmihal ob takšnih obrestnih merah. Kot ostali periferiji, je Sloveniji ostalo samo še zategovanje pasov in ostri varčevalni ukrepi. Poleg strukturnih omejitev EU, so subjektivni element prispevale institucije kapitalističnega razreda (t.i. »trojka«) in politične elite iz držav centra (predvsem Nemčije). Kljub temu Slovenija ni zaprosila za finančno pomoč, ki bi pomenila še strožje varčevalne ukrepe, a jih je bila za zadolževanje po bolj sprejemljivi obrestni meri prisiljena sprejeti.
S krizo se je prva soočila socialdemokratska vlada, ki leta 2009 vpeljala ukrepe za dvig povpraševanja, na primer dvig bruto minimalne plače s slabih 600 na 734 evrov in subvencije za ohranjanje delovnih mest v podjetjih v težavah. Ni pa z veliko dokapitalizacijo intervenirala v bančni sektor (kot večina evropskih držav), ki pa je odločilna težava slovenskega gospodarstva. V drugem delu mandata je zaradi maastrichtskih kriterijev in politike ECB, ki države izpostavlja pritisku finančnih trgov, socialdemokratska vlada bila prisiljena sprejemati liberalne ukrepe.
Naslednji mandat je ponovno zavladala desnica. Prišlo je do zmanjšanja referendumskih pravic in vpisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo, pa tudi znižanja davka na dohodek pravnih oseb na 17 %. Z varčevalnimi ukrepi je zmanjšala proračunske prihodke (fiskalni multiplikator 1,7) in s tem zaostrila potrebo po zmanjševanju odhodkov, torej predvsem po rezih v javni sektor in socialne izdatke.
Ključna projekta tega obdobja sta bila državni holding, ki naj bi služil predvsem hitri privatizaciji uspešnih državnih podjetij, in slaba banka, ki je socializirala izgube bank. Privatizacija se v vseh perifernih državah pojavlja kot panaceja iz učbenikov neoklasične ekonomike, a je dolgoročno najhujši udarec za dobrobit delovnih ljudi.
TRENUTNO STANJE
Po zadnjih napovedih EK je Slovenija poleg Cipra edina država, ki bo v naslednjem letu imela negativno rast BDP – 0,7%, pričakujemo pa lahko povišanje rekordne registrirane brezposelnosti (od tega polovica dolgotrajno brezposelnih). Fleksibilizacija trga delovne sile je v Sloveniji med najbolj izrazitimi v Evropi, saj močno prevladujejo nestalne, prekerne zaposlitve. Nasploh lahko rečemo, da je socialna kohezija ogrožena.
Pred meseci so bili v Sloveniji opravljeni stresni testi bank, po novi metodologiji, ki je bila znotraj EU uporabljena prvič. Bančne terjatve so bile ovrednotene po likvidacijski vrednosti, s čimer je EK jasno pokazala, da je njen primarni cilj privatizacija. Zelo sporna metodologija je pokazala bančno luknjo v višini skoraj 5 milijard. Prenos terjatev na slabo banko, dokapitalizacija in novo zadolževanje so javni dolg povečali na dobrih 75 %. BDP. Leta 2008 je ta znašal 22 %. Javni dolg je politični, ne ekonomski problem (problem so visoke obresti), a ta povečava jasno kaže, kolikšen je bil prispevek delovnih razredov k reševanju kapitalistične krize.
Trenutno so v teku privatizacijski postopki za 15 podjetji, med drugim za nacionalno letališče, telekomunikacijskega monopolista in mnogo profitabilnih tehnološko razvitih družb. Razlog za opravičevanje je zmanjšanje javnega dolga, kar je popolnoma iracionalno, o raznovrstnih uničujočih posledicah privatizacije pa mi na tem mestu verjetno ni potrebno govoriti. Ob vsem tem je treba poudariti, da je bila Slovenija »pridna učenka«: med vsemi državami EU je najbolj zmanjšala stroške dela, obenem pa ima poleg Irske in Luksemburga, ki sta poseben primer, največji plačilno bilančni presežek. Ti statistiki sta jasen pokazatelj razredne dimenzije evropske krize.
ZAKLJUČEK
Slovenija je ilustrativen primer protislovij evropske zgradbe. Štiri ali pet let pred krizo je bilo dovolj, da je ta dobila mnogo večje proporce in da se danes zdi nerešljiva. Maastrichtski kriteriji, njihovo zacementiranje v fiskalnem paktu, zakonodaja o varovanju konkurence oziroma prostega trga, predvsem pa skupno monetarno območje z zelo restriktivno monetarno politiko in odsotnost recikliranja plačilno bilančnih presežkov – vsi ti politično-ekonomski elementi državam članicam onemogočajo poskuse keynesianskih ekonomskih politik, ki bi mogoče lahko pomagale pri reševanju krize, vsekakor pa pri reševanju položaja delovnih ljudi.
Iz vsega povedanega je jasno, da mora biti leva strategija evropska strategija. Nenazadnje je kapitalistična kriza globalna, povsod so na delu podobni procesi. Obstoječa situacija je v svojem bistvu razredna, zato kakršen koli uspeh zahteva spremembo razmerji razredne moči. Ker je celotna evropska periferija v enakem položaju, se mora skupaj zoperstaviti evropskemu prisilnemu jopiču. Namesto tega jopiča pa morajo združene napredne evropske sile izbojevati mehanizme redistribucije in progresivne kohezije.