3. novembra je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasburgu razsodilo, da izpostavljanje razpela v učilnicah naše republike favorizira katoliško vero, onemogoča vzgojni pluralizem in diskriminira učence drugih ver in nevernike; italijanska vlada je bila obsojena tudi na globo 5.000 evrov. Postopek je sprožila Soile Lautsi z zahtevo, da odstranijo razpelo iz učilnice njenega sina, ker da »krši načela laičnosti in večkulturnosti«, in ne ker bi bilo žaljivo, kot so nekateri iz nevednosti ali zlonamernosti pisali.

   Bolj kot razsodba, ki je izraz zdrave pameti, so zgovorni ugovori italijanske vlade, za katero naj bi bilo razpelo nosilec tudi drugih kulturnih občeveljavnih vrednot in celo, da »bi ga lahko dojemali kot ne-verski simbol«, predvsem pa, da »je njegova prisotnost ali odsotnost v šolskih učilnicah odvisna od politike in jo torej narekujejo kriteriji oportunosti«. Zgovorni pa so predvsem zato, ker kljub zamotani spremembi konkordata iz l. 1984, ostaja zacementirana zapreka 7. in 8. clena naše ustave, ki ne dovoljujeta jasnega in dokončnega tolmačenja stopnje laičnosti naše republike, laičnosti, ki jo vselej določa politicna oportunost. 

   

   Naj gre za verouk ali verouku alternativen (neobstoječi) predmet, za nepremičninske davčne olajšave ali mastnih 8 tisočink, za od škofij določene in od države plačane veroučitelje, za biološko oporoko, evtanazijo, pravico do splava, kondomov ali pregrešnih tabletk, italijanska zakonodajna oblast ne nikoli odloča suvereno se pravi, kot če bi Vatikana na italijanskem polotoku ne bilo. 

   Na temo cerkvene oblasti je omembe vredno  pismo, ki ga je »oporečniški« duhovnik Enzo Mazzi naslovil na »pastirje in voditelje katoliške cerkve« ob priliki razsodbe Deželnega upravnega sodišča iz Lacija, ko je zavrnilo možnost dodelitve šolskih kreditov za dejavnosti verskega značaja in ki se zaključuje nekako tako: »Vi mislite, da oznanjujete božjo besedo medtem ko oznanjujete vašo oblast. Vi ste eden od vzrokov, zaradi katerega evangelij ne dospe do današnjih žensk in moških oziroma vaša čezmerna oblast ne dovoljuje, da bi postale vaše besede posrednik evangelija. (…) Deželno upravno sodišče je naredil vam, evangeliju in nam vsem veliko uslugo.« 

   Proti strasburški razsodbi je vlada vložila priziv in kakorkoli se bo sodna procedura zaključila, ni verjeti, da bomo drugače verujoči, laiki in ateisti doživeli dolgotrajen uspeh, dokler se ne bosta vsebinsko uskladila omenjena ustavna člena in dokler ne bo odnosov med Italijo in Vatikanom urejala navadna mednarodna torej laična zakonodaja. Prav zato, ker takih enakopravnih odnosov ni, so se »laiki« in »kleriki« (navednice stojijo le zaradi večpomenskosti obeh izrazov, predvsem prvega) lahko zedinili  v skupnem boju za razpela in križe in proti njihovim namišljenim sovražnikom.

   Škofovska konferenca je res zreducirala  verski simbol na »narodno identiteto«, toda med diplomatsko prefinjenostjo Vatikana, ki ga skrbi predvsem ohranitev svojih pridobljenih pozicij, in lakajsko vulgarnostjo našega političnega vodstva in ligašev v prvi vrsti so bile seveda reakcije različne v tonih, argumentih in seveda dejanjih. »Kratkovidna in zgrešena« odločitev, so presodili prvi in izrazili vso hvaležnost vladi za ponoven priziv, ker nam »tale Evropa tretjega tisočletja jemlje najdražje simbole in nam dopušča samo buče« (kardinal Bertone); »morajo umreti!« je proti evropskim sodnikom po televiziji  rohnel vladni konkvistador, za katerega je vrednost razsodbe evropskega sodišča nična (minister La Russa). Prvim sta se pridružila tudi priznani filozof in teolog, ki sta v nasprotju z razsodbo vsaj dokazovala, da je razpelo pomemben laični simbol (Cacciari) in da bi brez njega morali črtati Danteja in Rdeči križ (Mancuso), 

   »Laiki« pa so prešli kar k dejanjem. V imenu ne-vem-kakšne krščanske identitete in lokalpatriotizma so se zagnali proti Evropski uniji, skandinavskim nihilistom, muslimanom, teroristom, laikom in brezvercem starega in novih kontinentov: križ je v njihovih rokah postal orožje zlasti proti revnim – še posebno če temnopoltim – migrantom.  V Assisiju je župan predlagal, naj se razpelom v javnih prostorih dodajo jaslice, medtem ko bodo v Neaplju dodali občinskim božičnim jaslicam »veliko« razpelo; tržaški župan obljublja, da ne bodo odstranili prav nobenega razpela; v Sassuolu bo župan osebno porazdelil petdeset razpel po občinskih učilnicah in telovadnicah; nekatere katoliške organizacije pošiljajo križe in evangelije sodnikom v Strasburg, da jih poučijo o krščanskih koreninah; v Tržicu si je Severna liga dala blagosloviti strankin sedež, da bi z žegnano vodo zalila svoje na novo pognane krščanske korenine in v Staranzanu zahteva postavitev razpela v občinsko sejno dvorano; v Gradežu je prijela za križ fašistična Forza nuova; višek križarske gorečnosti so doslej pokazali v mali občini Coccaglio, kjer so se odločili za »White Christmas!«, za božic belcev, kajti »božic je praznik naše tradicije in identitete« in so sprožili nacisticno ciščenje nezakonitih priseljencev. Morda ni bilo slučajno, da je ned križarskim vihtenjem neusmiljenih križev na jugu Italije policija razganjala iz mišjih lukenj na stotine sezonskih delavcev in na desetine Romov na severu. 

   Mimogrede: ali nam mora anketa povedati, da visi v zasebnih stanovanjih, kuhinjah in nad posteljo v spalnih sobah vedno manj razpel oz. da jih skoraj več ni?