Nadutež v farmarkah

Med svojimi večdesetletnimi javno družbenimi dejavnostmi mi je bila ponujena priložnost le trikrat, da srečam italijanske politike iz samega državnega vrha. Ob tisočletnici Gorice so mi dovolili, da sem na pločniku pred goriškim Ljudskim vrtom izročil Rutelliju reprezentančno knjigo o Gorici, ki sem jo uredil po naročilu občinske Konzulte za manjšinska vprašanja. Odtujeno srečanje.

{jcomments on}

Nekaj let prej so me povabili, da sem prav tako v sestavi iste Konzulte pozdravil Predsednika Cossigo na obisku v mestu. Pavšalno srečanje.
Še precej let prej je Socialistična stranka Italije na tržaškem trgu Zedinjenja priredila shod, na katerem je bil predviden Craxijev govor. Socialistični (?) voditelj je tedaj bil v špici dogajanja in uspešnosti. Za manjšino se je obetal običajni ritual prošnje za sprejem, izpostavitev stanja in zahtev (to besedo uporabljamo le v tisku – nikoli na dejanskem srečanju, ko se vselej cedita med in mleko) in nato poročanje predmejskih medijev o konstruktivnem vzdušju in o tem, da sosedni državi nikakor ne moreta obstajati brez posredovalnih storitev manjšin. To je to!

A srž tega prispevka je nekje drugje.

Posredovati želim občutek osramotitve, ki sem ga tedaj doživel, ko sem po ne vem kakšnem ključu (verjetno je kdo drugi bil nepričakovano zadržan) postal član delegacije SKGZ, ki je zaprosila za sprejem. Do slednjega je prišlo v imenitni kavarni Caffè degli Specchi na sto korakov od odra, s katerega je nato Craxi govoril množici (sicer šibka socialistična (?) stranka je tedaj bila v ideološki navezi z ‘melonarji’, ki so se pojavili po Osimskem sporazumu ne toliko zaradi nasprotovanja manjšinsko zaščitnim zagotovilom – saj so vedeli, da iz zaščitnih klavzul ne bo nič nastalo – temveč zaradi framazonsko lobijevskega strahu pred Prosto cono na Krasu, ki bi srednje visokim tržaškim slojem odvzela monopolni položaj v gospodarstvu na splošno in v financah še posebej).

No, za SKGZ smo bili v treh ali štirih – raje v treh, kajti zame ni bilo predvideno, da spregovorim. Še bolje, sem si mislil – se bom pa posvetil dogajanju in specifično dinamikam govorice teles.

Po bežnem stisku rok med našim predsednikom in Craxijem, ostali smo statirali, smo vsi sedli. Predsednik je predstavil delegacijo in našo organizacijo, nato pa se je začel ‘ples’. Craxi je z očmi begal pod naočniki v vse smeri razen v smer, od koder je izvirala razlaga stanja manjšine, vsakih pet sekund se je ozrl k vratom in z očmi ali prstom nekaj namignil kakšnemu pribočniku, dvakrat v času sedmih minut je prišel k njemu nekdo od prirediteljev shoda in mu prišepetal sporočilo na uho, enkrat je Craxi v srajci z razpetim ovratnikom in v farmarkah kar vstal in se razpoložljivo rokoval s prišlekom, ki so ga spustili v tistem popoldnevu ekskluzivno kavarniško sobo, nato je sedel, prisluhnil dva stavka v zatikajoči se predsednikovi italijanščini, iztegnil še pred zaključkom odstavka svojo veliko šapo in odjadral. Ostali smo v sobi, nekaj mencali z rokama in nato odšli nekam drugam na kavo. Craxi je tedaj imel dokaj odmeven govor, ki ni v ničemer upošteval tistega duha, ki mu ga je naša delegacija posredovala. Prav obratno in nasprotno. Sicer pa, ali smo si morda delali kakšne utvare? Kakor kdo! Celo tisti, ki si jih niso, pa so v pisanju za Primorski dnevnik zamolčali trikoloristično vihranje zastav na tistem shodu (priznanje o zamolčanju je prišlo januarja 2010).

Ko sem med srebanjem čaja povprašal, kako sta se ostalim zdela sprejem in srečanje, so bili malodane vzhičeni. Na moje pripombe v duhu opažanj iz gornjega odstavka pa sem prejel v odgovor obrazne maske, ki so ‘molče trobentale’: kaj češ vedeti ti, šmrkov’c.

Kdo je v resnici bil Craxi ? Nadutež v farmarkah. Na shodu v Trstu si jih je nadel iz populistične vneme, saj je sam pri sebi vedel, da je bila edina delavska simbolika, ki jo je še premogel, vse ostalo je bilo v duhu odpiranja tiste politične prakse, ki je odprla vrata Berlusconiju. Menda je vsem znano, kako se je sedanji vladni predsednik dokopal do TV imperija.

P.S. Ko sem nekaj let kasneje in tudi januarja 2010 gledal in poslušal intervju, ki ga je s Craxijem (že na begu zaradi sodnih preiskav) imel novinar Bruno Vespa v Severni Afriki, sem se spomnil njegove telesne govorice iz kavarne Caffè degli Specchi. Telo ne laže in ni mogoče ne sporočati tistega, kar je v njem. Bil je še vedno nadutež v farmarkah.

Enako nadutost si je dovolil ‘moderator’ (z levo hrbtno skoliozo zato, da čim več visi na desno) Vespa (in seveda njegovi mandatarji, ki bodo za vsako ceno Craxija rehabilitirali, saj želijo na ta način vnaprej oprostiti vseh obtožb in obsodb Berlusconija – v tem grmu namreč tiči zajec!) med oddajo posvečeno bivšemu socialističnemu (?) voditelju, ko je med razpravljalce vrinil tudi Craxijevega sina. To je kot če bi jaz ali kar nekaj ostalih kolegov v šolstvu med polletno ali končno ocenjevalno sejo ostali pri mizi v sejni sobi in bi bilo na vrsti naštevanje redov in opisnih ocen naših sinov in hčera. 
No, farmarke smo res včasih nosili, takšne nadutosti pa si nismo nikoli privoščili.