Še o napovedani reformi krajevnih avtonomij in mestni občini Trst

Neosnovano vzvalovanje javnega mnenja z medijskim pompom
Da ne bo nesporazumov: nasprotovanje ideji in izjavam o ustanovitvi mestne občine (città metropolitana) nima nobene ideološke zasnove: mestna občina je pač le ustavna oblika ureditve krajevnih uprav, ki v sebi združuje pristojnosti občine in pokrajine.
 

{jcomments on}

Izhaja iz prve večje reforme ustroja krajevnih uprav (zakonodajni odlok št. 267/2000), ki je “kronal” obdobje “reform” na področju krajevnih uprav, ki jih je konec devetdesetih let uvedel tedanji minister za javno upravo, Franco Bassanini in je predvidena tudi v že odobrenih spremembah drugega dela Italijanske Ustave, kar je zelo pomembno, ker so v tistem besedilu tudi podrobno navedena večja italijanska mesta (Bari, Benetke, Bologna, Firence, Milan, Neapelj, Reggio Calabria, Rim, Turin), ki se lahko potegujejo za status mestne občine v vsedržavnem merilu. Trsta v tem seznamu ni, je pa v ožjem seznamu, ki so ga evidentirale dežele s posebnim statutom in ki zajema Cagliari, Catanio, Messino, Palermo in Trst. Ko bi v naši deželi res prišlo do odobritve zakona, ki bi Trst spremenil v mestno občino, bi to bilo v določenem neskladju z ustavnimi določili in čeprav je FJK dežela s posebnim statutom in neposredno pristojnost pri oblikovanju lastnega ustroja krajevnih avtonomij, bi to bilo vse prej kot enostaven postopek, da ne govorimo o zakonu 38/2001 z določili o zaščiti slovenske manjšine in vsebinah mednarodnih pogodb in sporazumov (Londonski memorandum), na osnovi katerih bi bilo mogoče in povsem upravičeno sprožiti vprašanje protiustavnosti.

Temeljni, “zgodovinski” in  politični razlogi za nasprotovanje tovrstnemu ustroju mestne občine so bržkone vedno isti: najmanjša pokrajina v Italiji, ki nima lastnega ozemeljskega zaledja in ki šteje borih pet okoliških občin, ki premorejo vse skupaj 15% celotnega prebivalstva ampak več kot polovico celotnega pokrajinskega ozemlja, je v očeh nekaterih “anomalija”, ki jo je treba čimprej odpraviti. Najbolj zgovoren in nazoren dokaz o tem, da je ustanovitev mestne občine za nekatere slastna priložnost, bi lahko bila zgodba prostorskega in urbanističnega plana (beri regulacijski načrt ) tržaške občine. Na dlani je, da bi z ustanovitvijo mestne občine dobili nov centralistični in centraliziran upravni stroj (s pretežno tržaškimi in “mestno/meščanskimi” možgani in srcem), v katerem bi se odločalo zelo verjetno mimo ali preko hotenj krajevnih skupnosti, ki so bile vso povojno zgodovino vajene krajevne samouprave in samoodločanja (v upravnem smislu, seveda) in ki so dejansko dokazala, da so kljub svoji majhnosti zgledni, uspešni in učinkoviti upravni modeli. Prvi najbolj verjetni učinek mestne občine bi bilo najbrž pospešeno in divje uvajanje gradbenih posegov na Krasu in dolinskem Bregu, saj je pretežni del ozemlja in razpoložljivega prostora trenutno v pristojnosti petih manjših okoliških občin.

Vzbuja zvrhano mero začudenja dejstvo, da je v javnosti zaenkrat najbolj zagnan zagovornik mestne občine deželna odbornica Federica Seganti, ki bi morala biti po strankarski pripadnosti zelo pozorna in občutljiva na temo samoupravljanja krajevnih skupnosti (federalizem, itn.), tako kot dejstvo, da zaenkrat  slednja igra na karto neosnovanega vzvalovanja javnega mnenja z medijskim pompom, le na osnovi lastnih prepričanj in idej, a formalno v odsotnosti tozadevnega zakonskega osnutka, o katerem ničesar ne vedo niti znotraj deželnega odbora. In ravno dejstvo, da se že brez besedila zganja že tolikšen predčasen medijski pritisk izpričuje dejstvo, da bo treba o tej zadevščini voditi primerno, kapilarno in teritorialno masovno zasnovano protikampanjo.
Igor Kocijančič