Mamin sinček, očkove punčke…

Bogve zakaj je koga zmotil namig na nizkotnost ministra Renata Brunette, čeprav je bila mišljena predvsem njegova moralna nizkotnost, ki z oholostjo in grobostjo uokvirja tega bivšega socialista, za katerega bi morali vsi levičarji “čimprej crknit”.

Njegov je izraz “bamboccioni” za mlade pod 30 letom, ki še živijo pri starših in ne gredo živet samostojno življenje. Zakaj, se Brunetta ne sprašuje. Vendar, naj bo dovolj o njem. 

Problem “maminih sinčkov in očetovih punčk” je namreč resen in so se ga lotili domala povsod v razvitem svetu, kajpak z različnimi odgovori. 

{jcomments on}

 

Kje so razlogi, da mladi ne gredo zdoma? Najbrž predvsem ekonomskega značaja. Najeti stanovanje, če nimaš gotovih dohodkov, ni lahka stvar, še manj pa ga kupiti. Kdor ima le začasno zaposlitev in ne ve, koliko bo trajala, ne more najeti posojila za nakup stanovanja. Naša dežela Furlanija Julijska krajina taka posojila sicer jamči, kars je pozitivna posledica v Illyjevi dobi sprejetega zakona, toda vsi vemo, da to ni dovolj in da sedanja desničarska uprava podpore deli po kapljicah. 

Seveda so v EU primeri držav, ki mladim ljudem nudijo posebna družbena stanovanja po nizkih cenah in jih lahko uporabljajo do določene starosti ali dokler si ne ustvarijo družine. Tudi v tem primeru jim družba nudi prispevek na najemnimo, da jim pomaga in jih tako spodbuja, naj se osamosvojijo. Prispevek je seveda od visen tudi od osebnih dohodkov mladega človeka. 

Skratka, srž vprašanja je vedno tam: pri delu, oziroma delu, ki ga ni dovolj. 

Nihče ni toliko naiven, da bi si predstavljal takojšnjo vrnitev k stalni zaposlitvi za celo življenje, česasr niso imeli nniti naši nonoti. Recimo, da je elastičnost pri razporeditvi delovnih mest nekako pogojena s spreminjanjem pogojev proizvodnje. 

Vprašati se moramo nekaj drugega. Kaj storiti, da bi mladi ljudje ne živeli v stalni negotovosti? Kajti mladih v negotovosti je sedaj skoraj več kot stalno zaposlenih delavcev, najmanj 6 do 8 milijonov. Če tem dodamo vse, ki delajo na črno, je številka še večja. 

Vprašanje, ki si ga postavljamo komunisti in drugi levičarji, je torej preprosto: kako ob elastičnem in začasnem zaposlovanju zagotoviti mladim trdnost njihovega družbenega polođaja? 

V različnih evropskih državah so našli različne odgovore in rešitve. Italija jih sploh ni iskala, tudi zato ne, ker so bili spreobrnjeni levičarji (Levi demokrati, sedaj samo demokrati) prepričani, da morajo v celoti priseči na ekonomski liberalizem in da bi urerjanje teh zadev bilo prenevarno za družbeno stabilnost. Tudi sindikati so postali mehkejši ob tem problemu. 

Kaj pa bi bilo mogoče narediti? Preprosto: zagotoviti zajamčen osebni dohodek v obdobju, ko mladi nimajo pogodbene zaposlitve in sicer tako, da bo družba vseeno zanj iskala delo, hkrati pa mu zagotavljala možnost trajnega izobraževanja. 

Tako je naprimer na Danskem, a tudi v Franciji, kjer ne vlada levica. Zajamčeni osebni dohodki, ki se plačujejo iz davščin, znašajo preko tisoč evrov mesečno, tja ndo 1300 evrov. V zameno mora mlada oseba sprejeti ponujeno delovno mesto, če ustreza njegovemu znanju in poklicni usposobljenosti ali pa obiskovati nove šolske ali poklicne tečaje, da zviša svojo kulturo in pripravljenost. Ta namreč omogoča večjo elastičnost pri zaposlovanju. 

Nemška levica je celo predlagala uvedbo državljanskega dohodka, ki naj bi ga izplačevali tudi v primeru negotove in začasne zaposlitve, če bi plača v tem primeru bila nižja. Igral bi torej vlogo socialnega blažilca kot integracija dohodka… 

Seveda moramo vedeti tudi, da je osnova gospodarskega napredka in ustvarjanja novih kvalificiranih delovnih mest v znanju. Tega pa desnica pri nas ne mara in ga ponižuje na vsakem koraku. Kako naj iščejo delo doma ali v EU mladi ljudje, ki bi šli skozi nokrnjeno šolo ministrice Gelmini? Ta namreč zagotavlja kariero samo tistim, ki bi obiskovali pdrage privatne šole. Za druge pa naj bodo spet poklicne šole, nekdanji “avviamenti”, celo z zadnjim letom brezplačnega vajeništva.

Naši predlogi so resni in koristni, a sami se ne uresničujejo. Potrebno je gibanje, da se jih izbori. Potrebna je levica, predvsem komunistična, ki naj jih zagovarja v zakonodajnih telesih. Če ne, bo vsako upanje zaman. In bomo morali še naprej poslušati nizkotne predloge Renata Brunette in njegovih somišljenikov.