Sindikati sklicali javni sestanek o stanju v slovenskih organizacijah

NOV ZAČETEK ALI VNOVIČNA IZGUBLJENA PRILOŽNOST?

Pokrajinska tajništva sindikatov CGIL, CISL in UIL so konec januarja odposlala vabila na javno srečanje o finančnih težavah, splošnem stanju manjšinske organiziranosti in posameznih kriznih žariščih, ki v tem trenutku, ko se slabo piše celotnemu našemu organiziranemu delovanju, nekako “izstopajo” po problematičnosti. {jcomments on}Srečanja, ki je bilo 8. februarja popoldne v tržaškem Kulturnem domu se je, ob pokrajinskih tajnikih CGIL (Adriano Sincovich), CISL (Luciano Bordin) in UIL (Luca Visintini), udeležilo še kakih petnajst ljudi, v glavnem slovensko govorečih izvoljenih in sindikalnih predstavnikov, pokrajinski predsednik SKGZ Ace Mermolja (deželni predsednik Pavšič je bil opravičeno odsoten) ter nekaj posameznikov, ki jih je pobuda zanimala. Za Ssk ni bilo nikogar, za SSO pa je bil prisoten en sam predstavnik.

Sindikalni tajniki so uvedli srečanje in obrazložili namen pobude, oz. željo po sodelovanju s krovnima organizacijama in političnimi strankami, v katerih se prepoznava večina Slovencev v težnji po dosegi ponovne vzpostavitve vsaj ravni financiranja iz leta 2009 na relaciji Država – Dežela, razen tega pa izrazili zaskrbljenost, zaradi nekako prirojene manjšinske težnje in navade, da tudi v trenutku zelo perečih kriznih situacij manjšina na splošno – in z njo obe krovni organizaciji – mimo ustaljenih shem (dialog z, oz. pritisk na institucije tu in Sloveniji in na vladne ter izvoljene predstavnice/ke) ne soudeležuje tudi drugih pomembnih družbenih dejavnikov, v prvi vrsti prav sindikalnih organizacij. Drugi razlog za izrazito skrb sindikata pa bržkone tiči v bojazni, da bi v primeru dejanskega oklestenja tistega milijona evrov, ki je bil do tu odvzet iz vsedržavnega manjšinskega sklada po zakonu 38/2001 (in naj bi ga italijanska vlada, tudi na osnovi javno sprejetih obvez vidnih vladnih predstavnikov, vrinila v večnamenski odlok, t.i. decreto milleproroghe), tudi v okviru slovenskih organizacij bili na dnevnem redu odpusti in krčenja osebja.

Razprave v pravem pomenu besede ni bilo. Nekateri prisotni so posegli in povedali svoje mnenje v odnosu do zapletenega stanja in vsebin, ki so jih v uvodnih poročilih zaobjeli Sincovich, Visintini in Bordin. Ob koncu so se prisotni dogovorili, da bodo sindikalne organizacije v naslednjih dneh preverile, kakšne oblike dodatnega pritiska lahko uvedejo njihovi vsedržavni nivoji za pridobitev manjkajočih državnih sredstev, in da bodo na deželni ravni zaprosili za čimprejšnji sestanek z odbornikom Molinarom ter na odprta vprašanja slovenskih ustanov opozorili tudi občinske upravitelje. Sindikati bodo drugo podobno srečanje v podobni sestavi sklicali ob začetku marca. Odtlej naj bi začelo delovati tudi svojevrstno “mešano” in razširjeno permanentno omizje za obravnavo kriznih žarišč institucij slovenske manjšine v Italiji. Ponedeljkovo srečanje je torej bilo neka novost, mogoče celo začetek novega obdobja in drugačne kakovosti konfrontacije, v katero so bile sindikalne organizacije doslej vključene le mestoma in epizodično. Bomo videli. Zaenkrat upajmo le, da ne bo šlo za vnovično izgubljeno priložnost.

Igor Kocijančič