Kako in s kakšnimi občutki spremljaš krizo SSG?
Tako kot vsa ta leta, saj se je po vsaki t.i. krizi ponovil isti scenarij kot po predzadnji krizi ali drugače povedano »kralj je mrtev – naj živi njegov sin!«. Finančna kriza res pesti gledališče, tako rekoč od vedno. Prepričan pa sem, da je od finančne hujša vsebinska kriza. Ne samo znotraj gledališča, ampak tudi izven njega. Naše krovne organizacije, pa ne samo one, preprosto ne vedo več, kaj naj bi s tako ustanovo, ki po eni strani požira ogromno denarja, po drugi pa se vse bolj oddaljuje od svojega izvornega smisla in poslanstva.  
{jcomments on}
    Se strinjaš s prepričanjem, da se bo kriza letos poleti še zaostrila?
Kriza se bo zaostrila še pred poletjem in se nadaljevala preko jeseni tja do zime, ko se bo potrebno že spet, a to pot najbrž res zadnjič in definitivno odločiti, kaj naj manjšina počne s tem teatrom. Ker si pa nihče ne bo upal izreči zadnje besede, ker ne bo nihče hotel prevzeti vloge pogrebnika gledališča, se bo to samo sesulo in obmolknilo. Gledališče sicer še vedno bo, z direktorjem, tajnico in tehničnim šefom, vendar bolj kot agentura za gostujoče predstave, za mogoče kakšno minimalno lastno produkcijo, ki ne bo preveč bremenila proračuna. Razen seveda, če se nad tem gledališčem ne naredi res velik križ, si vsi izprašamo vest in začnemo vse spet znova, kot leta 1945. Z novim elanom, z novimi vsebinami, z novo vizijo. Če pa take vizije ne bo, če bodo z želenimi in pričakovanimi vsebinami delali kot svinja z mehom, če bo namesto novega elana prevladala vseenost, bo nemogoče dolgo vzdržati in uslužbenci gledališča se bodo odločili za drugačne delovne priložnosti, občinstvo pa za drugačno gledališče.

    Trenutno deluje na Primorskem več gledališč: v Novi Gorici, Kopru, Sežani in Trstu. Misliš, da bi bila potrebna med njimi sinergija, sodelovanje pri ustvarjanju repertoarja in, v končni fazi, združitev v eno samo Primorsko gledališče?
Od vseh omenjenih gledališč je Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici edino, ki izpolnjuje vse pogoje gledališča nacionalnega pomena. Bogat in raznolik repertoar, številen umetniški in tehnični ansambel, zelo detajlno izdelana gostovanjska politika, močna zasidranost v domačem prostoru itd. Prej ali slej se bodo umetniške in tehnične moči, ki trenutno delujejo na območju med Koprom, Trstom in Novo Gorico nujno morale združiti v nekakšno »Primorsko gledališče«. To pa seveda ne pomeni, da ne bi v Trstu ali Sežani lahko nastalo nekakšno alternativno gledališče, mogoče s privatnim kapitalom in s takim repertoarjem, ki bi dopolnjeval ponudbo nekega osrednjega primorskega gledališča.

    Trst, Gorica, Koper, cela Primorska ustvarja družbo vzajemnega bogatenja. Kako naj kulturna politika naše manjšine to odraža?
Danes je pač tako, da je potrebno tudi kulturo tržiti, saj sama od sebe, od svoje pridnosti in požrtvovalnosti  ne bo preživela. To ne pomeni, da moraš samo zabavati, češ, če ne zabavaš ljudi, nimaš občinstva ali pa samo prepevati v pevskih zborih, češ da je petje tisto, ki nas najbolj združuje in osmišlja naš obstoj. Tu gre bolj za nekakšen kulturni menežment, poslovni profil, ki je v naši stvarnosti še čisti bav-bav. Kar vem, se v našem prostoru edino goriški Kulturni dom približuje tej logiki. Tam imajo sposobnega direktorja, ki je dober menežer in goriški Kulturni dom ustvarja tudi dobiček, medtem ko tržaški, ki bi se ga radi vsi enkrat za vselej znebili, izkazuje samo izgubo. Sicer pa mislim, da v manjšini sploh nimamo nobene kulturne politike in jo, v kolikor sploh je, delegiramo posameznikom. V primeru gledališča umetniškemu vodji, ki si potem na svojem peskovniku zdravi zastarele otroške ošpice. Tako na levici. Na t.i. desnici pa se dogaja obraten fenomen, ki bi ga najbolje opredelil kot folklorna-lumpenproletarska kulturna politika. Tam skoraj vsi še vedno delajo zastonj, za t.i. »narodov blagor« in se trkajo po prsih, kako so požrtvovalni in pridni in sploh, hkrati pa si od časa do časa privoščijo izjemno drago in razkošno, polprofesionalno kulturno investicijo in jo potem postavijo na ogled kot primer neprofitne, a visoko kvalitetne kulture, ki naj bo za zgled vsem tistim, ki jamrajo o usodi poklicnega gledališča v Trstu.  Z eno besedo, sindrom »Grofice Marice«. A taka draga kulturna investicija se vsaj obrestuje z masovnim obiskom, v Trstu pa posiljujejo gledalstvo z nekakšno dekadentno estetiko, ki bolj kot privablja, odbija ljudi od gledališča. Sicer pa je predzadnji umetniški vodja SSG jasno in glasno povedal, da ne bo delal predstav za Kraševce! In naš politični establišment je njegovo »klubsko« vizijo teatra povsem podprl. Kako naj torej kulturno politiko v manjšini opredelim drugače kot kratkovidno?

SSG ima komaj pol ducata igralcev. Ali je mogoče varčevati prav pri jedru ustvarjanja?
Povsod je mogoče varčevati. Tudi pri ljudeh, seveda. Ampak to je začetek konca. Čudi me, da se nekateri še niso naveličali delati v ustanovi in za ustanovo, ki ni niti malo prijazna z njimi. To človeka izčrpava!

    Po političnem sporazumu izpred treh desetletij upravljajo SSG tri javne ustanove (Dežela, Pokrajina Trst, občina Trst) in Društvo SSG, ki je v bistvu alter ego krovnih organizacij. Misliš, da bi moral pristopiti še kdo? Morda tudi privatniki?
Upravljanje gledališča je bilo vedno stvar političnega ravnovesja znotraj manjšine. V upravnem odboru so večkrat sedeli ljudje, za katere si se spraševal, kaj sploh tam počnejo. Večkrat sem imel občutek, da so to nekakšni politični invalidi, ki samo dvigujejo roko, kot pač ukazuje gospodar, da povem po Cankarjevo. Kdaj pa kdaj  so se ti upravitelji šli tudi zelo odvratne politične igrice, zamaskirane z moralo, etiko in podobnimi oslarijami. Kot na priliko pri mojem gledališkem tekstu »Evangelij po Judi«, ki ni smel na tržaški oder, češ da žali verska čustva določenega dela občinstva. Res odvratno!

    Kako ocenjuješ sedanji repertoar »na silo«? Kakšen naj bo za prihodnje leto?
Ko so naše krovne organizacije požegnale novega umetniškega vodjo in njegov repertoar, so očitno požegnale tudi (ne)vizijo tega gledališča. Zato bo tudi v bodoče repertoar tak, kakršnega si očitno želijo. »Kralj je mrtev – naj živi njegov sin!«. Glede drugega dela vprašanja pa, kaj naj odgovorim? Ko sem se lani prijavil na razpis za umetniškega vodjo gledališča, sem seveda imel v glavi tudi repertoar oziroma njegove smernice, ki naj v prvi vrsti odražajo specifičnost tega gledališča v določenem prostoru in času. Očitno mi niso želeli prisluhniti pa tudi nobenemu drugemu, ki pač podobno razmišlja in ve, da so navsezadnje tudi Kraševci vredni svojega teatra.