Nov napad na pravice delavcev: v petek uspela splošna stavka!

 

V petek je po vsej Italiji bila splošna stavka, ki jo je oklicala CGIL. Delavci in delavke, uradniki in uradnice, skratka, vsi uslužbenci in odvisni delavci branijo na ta način svoje neodtujljive pravice, ki jim strežeta po življenju desničarska vlada v korist kapitalistov.

Po dokaj dolgi in zapleteni proceduri je parlament skoraj skrivaj in ob sramežljivem molku opozicije odobril zakon, ki dejansko ukinja “osemnajsti člen” statuta o pravicah delavcev in jih je ščitil pred neupravičenim odpustom iz službe. Vlada se je za ta zakon zelo prizadevala, saj je s tem porušila enega izmed stebrov socialne politike Prodijeve vlade, ki tudi ni bila bogvekaj pogumna in odločna, če pomislimo samo na njeno zagovarjanje “fleksibilnosti” delovnih razmerji. 

 

Novi zakon, ki stopa v veljavo, določa, da sme delodajalec predložiti novemu delavcu ob zaposlitvi, naj podpiše soglasje, da bo o morebitnem odpustu odločala izvensodna arbitraža, ki ne bo odločala na osnovi zakonov ali delovne pogodbe, pač pa na temelju abstraktne “pravičnosti!”. Kar pomeni, da bodo privatni arbitri odločali po lastni presoji. S tem je dejansko odpravljen 18.člen, ki je delavce ščitil pred neupravičenimi odpusti.

Ta člen delavskega statuta, ki so ga priborili delavski razred in levica s trdim bojem, v bistvu določa meje, v katerih sme delodajalec odpustiti svojega zaposlenega. Utemeljen je odpust delavca, ki krade, pretepa tovariše, pijančuje in podobno, nikakor pa ne zaradi njegovih političnih prepičanj, sindikalnih dejavnosti ali narodnostne pripadnosti. Tu ga ščiti zakon in če gospodar delavca vrže na cesto, se je ta lahko obrnil na delovno sodstvo. Sodniki so na osnovi delovnih pogodb, ki imajo zakonsko veljavo, obsodili delodajalca, da je zaposlenemu vrnil službo in plačal odškodnino.

Vlada ga je že enkrat skušala ukiniti in je elta 2003 izzvala ostro reakcijo delavcev in sindikalnih organizacij. Marca istega leta so se v rimskem velikem cirkusu zbrali tri milijoni stavkajočih. Osemnajsti člen je bil rešen za sedem let, tokrat pa je bila desnica bolj prebrisana in je ukanila vse, tudi sindikate. Zakon sicer govori o “možnosti arbitraže”, vendar je vsakomur jasno, da bo “conditio sine qua non” (ultimativni pogoj), kajti nesoglasje in odklanjanje podpisa bi pomenilo za delavca, da ne bo zaposlen in ga bodo zamenjali z drugim, ki bo brezpogojno podpisal in se tako predal gospodarju.

Dopo un andirivieni tra i rami del Parlamento il DDL 1167 B è stato approvato. Si tratta della conclusione di un disegno, pervicacemente perseguito dal governo nel corso di questa legislatura e troppo timidamente contrastato dall’opposizione, parlamentare e non, di smantellamento delle tutele del lavoro e delle pur parziali riforme varate dal Governo Prodi.
Ma adesso si aggiunge un tassello ulteriore, rappresentato dalle regole del processo del lavoro. Con questo provvedimento, infatti, si dispone che a chi sia in cerca di lavoro si possa proporre, da parte del possibile datore di lavoro, questa semplice condizione: se vuoi quel posto, allora devi firmare questa clausola nella lettera di assunzione, secondo cui ogni eventuale contrasto tra noi potrà  essere risolto da arbitri che giudicheranno non in base a leggi e contratti, ma “secondo equità'” ossia secondo il loro, personale, convincimento.
Insomma, viene di fatto abolito l’art.18 che tutelava i lavoratori contro i licenziamenti privi di “giusta causa” e li lasciava alla mercè del padrone. Per salvare l’art.18 c’è stato un grande movimento dei lavoratori culminato nella manifestazione nazionale della CGIL a Roma agli inizi del marzo 2003, con Cofferati al Circo massimo.
Allora la cancellazione dell’art.18 è stata fermata. Oggi la destra, fattasi più furba, ha sostituito l’art.18 con la “possibilità” di arbitrato. Possibilità che in realtà vuol dire “conditio sine qua non”, poiché appare chiaro che ai giovani che si presenteranno per un posto di lavoro si dirà: “O firmi, oppure ne prendiamo un altro che firmerà.”\
Contro questo nuovo attacco ai diritti dei lavoratori dovrebbero insorgere tutte le organizzazioni sindacali proclamando uno sciopero generale.