{jcomments on}

   Kako in s kakšnimi občutki spremljaš krizo SSG?
Gre predvsem za občutek nemoči. Sem ena, ki dosti ve o tem gledališču, in sem obenem ena od mnogih, ki ne morejo vplivati na nadaljnji razvoj dogodkov z doprinosom svojih izkušenj in dognanj. Kriza SSG ni nič novega, ponavlja se stalno, iz leta v leto in je zelo razvejana.

Hudo je, ker se govori samo o eni plati krize. SSG ne pesti samo  finančni primanjkljaj, ni samo stvar neupoštevanja obvez in obljub javnih upraviteljev. Finančna kriza je konstanta. Hudo je, da se na račun finančnega stanja ne govori o vsebinski in strukturni krizi, ki trajata že nekaj desetletij.

    Se strinjaš s prepričanjem, da se bo kriza letos poleti še zaostrila?
Ne vem, kaj bo letos poleti, lahko pa rečem, da kriza ne bo rešena s tem načinom upravljanja. Pri tem mislim, da si upravitelji, torej tisti, ki imenujejo in postavljajo upravni odbor, ravnatelja in umetniškega vodjo, ne zastavljajo vprašanja v celoti. Obravnavajo samo finančni vidik in jočejo nad krivicami. Problem denarja je seveda resen, toda še resnejši je stik, ki ga gledališče ima/nima s publiko. SSG je repertoarno gledališče s ciljno publiko. Festivalske predstave lahko pripravlja ob rednem programu. Važna je temeljna ponudba, torej repertoar. Prav zato morata umetniški vodja in ravnatelj dobro sodelovati in poznati prostor, v katerem gledališče deluje. Teater je kompleksen mehanizem. Deluje samo, če so vsi deli, ki ga sestavljajo, postavljeni pravilno in zagnani  usklajeno. Cilj mora biti jasen: igralci in vsi zakulisni odrski delavci z režiserjem, scenografom, kostumografom ustvarjajo delo, v katerem se bo publika prepoznala. Za to usklajenost so odgovorni upravni organi. Izbira ni med modernističnimi in avantgardnimi deli ali komedijskimi in vodvilskimi prikazi, sploh je to izrazje časom neustrezno.  Gledališče mora svojim gledalcem predstaviti dobre predstave, ki odražajo problematiko časa in prostora.  Mislim, da je Trst zaradi kompleksne zgodovine in svojega prebivalstva  tudi danes lahko zanimiv za širši kulturni prostor. Tudi zato, ker smo slovenski Tržačani ozaveščeni in poznamo svojega soseda.
Ko se je v 60-ih letih prejšnjega stoletja Josip Tavčar (takratni umetniški vodja) spraševal, kako iz takratne krize, so si v vodstvu gledališča zamislili ankete med gledalci, okrogle mize in se na zborovanjih spraševali, kako pridobiti in širiti pozornost občinstva. Takrat je nastal znotraj gledališča Studio SG. Potem se je izven, ampak v povezavi z gledališčem, ustanovil SAG (Slovensko amatersko gledališče) in vse je klavrno propadlo ne zaradi nezanimanja občinstva, ali neaktivnosti mladih: prenovitvene pobude so načenjale strukturo “manjšine”, spodbujale so k prestrukturiranju “manjšinske” družbe in to ni ustrezalo vodstvu. Zdi se mi, da je tako tudi z zdajšnjim Studio Art, ki ga vodi Maja Lapornik. Mar ni presenetljivo, koliko mladih se navdušuje nad gledališko igro? In kako Maja usklajuje organizacijo vsega, sodelavce, obveščanje, prostore za vaje in skrbi seveda tudi za priliv finančnih sredstev!    

   Trenutno deluje na Primorskem več gledališč: v Novi Gorici, Kopru, Sežani in Trstu. Misliš, da bi bila potrebna med njimi sinergija, sodelovanje pri ustvarjanju repertoarja in, v končni fazi, združitev v eno samo Primorsko gledališče?
O nuji po sodelovanju med primorskimi gledališči sem že dosti pisala in objavila,  pri nas in v Ljubljani. Združitev gledališč bi bila po mojem norost, ker gre za različne specifike. Vsako gledališče lahko odraža svojo stvarnost, v tem je dragoceno in enkratno. Sicer se lahko skupno pripravi komad na projekt, ampak to ni več stvar gledališča, še najmanj repertoarnega. Trst ima svoje gledališče, slovensko in stalno od leta 1905. To gledališče je nastalo na pobudo liberalnega meščanstva in je ne glede na različne prijeme ali tajitve lastne posebnosti, svojo specifiko razvijalo po drugi svetovni vojni.  Gledališče v Novi Gorici je nastalo (sicer res na pobudo “našega” Jožeta Babiča) v ’50-ih letih prejšnjega stoletja v mestu, ki je bilo v nastajanju, in za popolnoma drugačno publiko. Koper je imel svoje gledališče že po vojni, potem je zamrlo, zdaj se šele postavlja na noge. Poenotenje bi pomenilo, da strnemo vse na eno, da poplitvimo povednost vsakega posebej in vse zreduciramo na obči, sprejemljiv diskurz, ki lahko tudi ugaja, ampak ne bistri in vznemirja.  

    Trst, Gorica, Koper, cela Primorska ustvarja družbo vzajemnega bogatenja. Kako naj kulturna politika naše manjšine to odraža?
Vzajemno bogatenje dojemam kot spoznavanje sosedovega diskurza in s tem bogatenje lastnega, kar pomeni širjenje in nadgrajevanje. V to bi se morali poglobiti. Po mojem si je treba  najprej povedati, kdo smo in kaj hočemo. Stanje “kulture” je pri nas zelo problematično, uradno teži zgolj po ohranjanju. Uradno pravim, navzven se kažemo ali bolje, nas naši predstavniki kažejo kot nebogljene ohranjevalce tradicij, včasih uvoženih.
Gre torej za celo vrsto problemov, od zavesti o nacionalni pripadnosti, do jezika, ki naj bi ubesedoval našo stvarnost. Toda o tem bi se morali resno in na dolgo pogovarjati. To ni samo naš problem in za to bi našli primerne sogovornike že v Ljubljani.

    SSG ima komaj pol ducata igralcev. Ali je mogoče varčevati prav pri jedru ustvarjanja?
Odgovor je nakazan v vprašanju. Toda o tem odloča upravni odbor in mislim, da bi bilo lepo, če bi v upravnem odboru sedelo nekaj kompetentnih oseb in ne samo od politikov imenovani zaupniki. Vsako gledališče ima (zaradi spodobnosti celo v represivnih režimih) v svojih odborih nekaj strokovnjakov, ki jim nihče ne more oporekati kvalifikacije.  SSG je namreč poklicno gledališče in že zaradi tega bi morali biti malce resnejši pri imenovanju upraviteljev in strokovnih sodelavcev ter nadzornikov.
 
    Po političnem sporazumu izpred treh desetletij upravljajo SSG tri javne ustanove (Dežela, Pokrajina Trst, občina Trst) in Društvo SSG, ki je v bistvu alter ego krovnih organizacij. Misliš, da bi moral pristopiti še kdo? Morda tudi privatniki?
Najprej si razčistimo kdo pije in kdo plača. SSG je naslednik SG iz Narodnega doma, če bi tega ne bilo in če bi povojna slovenska/jugoslovanska oblast ne vztrajala na tej podmeni, bi gledališča ne imeli. Zato je po hudih preizkušnjah tržaško SNG v 70-ih letih postalo stalno gledališče. Zdajšnji upravitelji delujejo s skladu z logiko samopotrjevanja in popolna rigidnost je vpisana v to logiko. Katerikoli privatnik bi pristopil le, če bi od tega imel kakšno korist: vsaj odmevnost lastnega imena. SSG je v zdajšnjem stanju popolnoma neatraktivno. Mislim, da je edina rešitev v prevetritvi in v razbitju vzpostavljene avtoreferenčnosti. SSG je pomembno ne le za slovenske Tržačane, ampak tudi za ostale Slovence in Italijane. Zgleda, da se tega danes nihče ne zaveda. Ko bo vzpostavljena prava dimenzija tega gledališča, ko bo prestrukturacija v teku, bomo lahko govorili o novih partnerjih.

    Kako ocenjuješ sedanji repertoar »na silo«? Kakšen naj bo za prihodnje leto?
Na to vprašanje bom odgovorila s komentarjem znanke, ki je pred leti prvič vpisala abonma SSG za repertoar, ki ga je pripravil Boris Kobal.  Naslednje leto ga je še vpisala, potem, na prigovarjanje prijateljev še enkrat. Zdaj pa že dolgo ne več. Ob letošnji kampanji je rekla: “Ma se ti zdi, da boš kupil nekaj, kar ti ponujajo pod oznako Kaj bo padlo z neba?”
Nadaljnji repertoarji so odvisni od vodstva, od načrtov, ki jih imajo.