Demokracija pomeni svobodno izbiro, ta pa je mogoča samo, če so državljani seznanjeni s tem, kaj izbirajo. Čeprav so na volitvah vsi državljani enaki torej velja, da samozavestno seznanjen državljan bolje izbira kot drugi, ki so zmanipulirani in torej zaslepljeni. In vendar je njihov glas enak drugemu, kar je tudi prav, saj bi sicer moral nekdo odločati, kdo izbira in kdo ne, to pa ni več demokracija.

{jcomments on}

Demokracija je torej odvisna od kakovosti informacije. Če mi oblastnik razlaga, da je z gospodarstvom vse v redu in to potrjujejo tudi občila, bom pač verjel. In če sem slučajno revež in brez dela, bom pač mislil, da sem izjema v splošnem izobilju.
Objektivna informacija temelji na resnici, oziroma na preverjenem gradivu, hkrati pa se izostri ob soočanju mnenj. To je pravzaprav “sol demokracije”.  Zato ni nič čudnega, če je premier Berlusconi utišal vse kritične oddaje na RAI TV do deželnih volitev.
Soočanje mnenj ni samo znotraj časopisov ali televizijskih programov, je tudi v mnoštvu časopisov, ki posredujejo različne načine razumevanja dogodkov in razmer. Zato je važno, da v demokratični državi obstajajo poleg komercialnih tudi različni mnenjski časopisi. Med njimi tudi časopisi idejnih, političnih, verskih in narodnostnih manjšin. Ker pa ti ne morejo preživeti s prodajo, ker so namenjeni manjšemu številu bralcev, niti z reklamo, ker se zanje ne zanima, je pač potrebno, da v imenu pluralnosti demokratična država te časopise podpira.
Tako se je zgodilo v Italiji, kjer zakoni ol založništvu jamčijo posebne pravice časnikarskim in drugim zadrugam ter mnenjskim in manjšinskim časopisom.
Na vse to se je spravila Berlusconijeva vlada, ki so ji kritike mnenjskih časopisov in nekaterih strankarskih glasil moteči trn v peti, čeprav se ne morejo kosati z artiljerijo Mediasetovih televizij in podrejenih Rai-jevskih, kakor tudi ne s komercialnimi občili, ki so tudi najbolj brani.
Zadostuje le nekaj statitstik. V Italiji prodajo približno 5 milijonov izvodov raznih časopisov. Od tega pa je večina športnih. Informativni dnevniki komercialnega značaja prodajo kaka 2 milijona izvodov, medtem ko mnenjski ne dosegajo – vsi skupaj – 200 tisoč izvodov.
Za primerjavo lahko pomislimo, da gleda televizijo najmanj 20 milijonov gledalcev! Razmerje je, v najboljšem primeru, ena proti štiri med bralci časopisov in gledalci televizije. Če pa primerjamo samo mnenjske časopise, je jasno, da predstavljajo komaj desetino tiskanih izvodov in stoti del celotne informacije. In tega odstotka se Berlusconi boji?!
Vsekakor jih drži na vrvici z izsiljevanjem, saj bodo dobili le lanske prispevke države, za svojo usodo pa bodo morali počakati na reformo založniških nzakonov, ki bo najbrž po meri Berlusconijeve desnice. Niti ni naključje, da se je prvi v kampanjo proti mnenjskim listom spravil demagog Beppe Grillo, ki je v svojih (plačanih) nastopih grmel, da se morajo dnevniki vzdrževati sami…  
Žal je v godlji tudi slovenski dnevnik, čeprav je po zaslugi tedanje SKP (Libertini in Spetič) dobil poseben status in za dobre 3 milijarde večje prispevke. V času D’Alemove vlade, pred desetimi leti, je bila sprožena pobuda, da bi zaradi bojazni, da bodo prispevki tisku prej ali slej padli pod sekiro EU, ustanovili poseben proračunski sklad za manjšinski tisk. Po dogovoru naj bi obsegal 20 milijard lir, a so mu – po nepotrjenih vesteh – nerazumljivo nasprotovali prav vodilni predstavniki slovenskega dnevnika. Zamisel je tako propadla.