Če se omejim samo na odmevnejše, se je v treh tednih v Italiji zvrstilo kar pet nedvomno pomembnih manifestacij in še pomembnejših stavk.
Vijoličasti. 27. februarja je bila v Rimu mladostna »praznična manifestacija« vijoličastega ljudstva: proti nezakonitosti, nepoštenosti in krivičnosti skratka proti Berlusconijevemu neustavljivemu podiranju ustavnih pravil;  k stotini zbranih vijoličastih skupin so uradno pristopili demokrati in komunisti; manifestacija je nastala skoro izključno s pomočjo spletnih stikov.    {jcomments on} 
Rumeni. Prvega marca so po zgledu francoskih brezpravnih »sans papier« ob prvi mednarodni stavki proti rasizmu in diskriminacijam ter za ohranitev kančka dostojanstva prekrižali roke tudi italijanski migranti (predstavljajo 7,2% italijanskega prebivalstva, letno plačujejo Inps-u 7 milijard, zakladnemu ministrstvu pa 3,2 milijardi evrov davkov); izbrali so si geslo »en dan brez nas« in rumeno barvo; zelo konkretno jih je s stavkami podprl kovinarski sindikat Fiom.
Rdeči. Dvanajstega marca je sindikat CGIL oklical splošno stavko zasebnega in javnega sektorja predvsem za ohranitev delovnih mest in 18. člena Delavskega statuta, proti Gelmininemu rezu treh milijard evrov in 18 tisoč delovnih mest; uspeh stavke je presegel vsa pričakovanja; prevladale so rdeče zastave sindikatov in strank.
Pisani. Trinajstega marca so levosredinske stranke organizirale uspešno protivladno manifestacijo na Trgu del popolo v Rimu, ki so se je udeležili tudi predstavniki radikalne levice; plapolale so vsakovrstne protivladne zastave od rdeče do zelene, bele, rumene in vijoličaste, s simboli ali brez njih.     
Plavi. Glej spodaj!
    Če se je v tako kratkem razdobju kar petkrat uspešno »zgodil narod«, pomeni, da vlada med neukročenimi vitezovimi podložniki veliko nezadovoljstvo in to je dober znak. Pomeni tudi, da so demonstrirale in nepovezano stavkale takorekoč različne interesne skupnosti, sicer bi se zbrali vsi skupaj naenkrat na Trgu san Giovanni. Tudi to ni slab znak, saj je bolj učinkovito večkratno množično zasedanje javnega prostora. Kar mene čudi in mi postavlja nova vprašanja, je dejstvo, da te manifestacije niso bile usklajene, čeprav so si po političnih vrednotah očitno sorodne. Še bolj pa me skrbi, da si manifestanti vedno pogosteje izbirajo kot razpoznavni znak barve namesto ustaljenih strankarskih in sindikalnih simbolov, zastav in akronimov. Zavračajo jih ne, saj so bile vse manifestacije odprte, tako da so se jih udeležili nosilci tudi drugih barv in simbolov, toda zdi se mi, da so jim bili tuji. Rdeče zastave s sindikalnimi in/ali strankarskimi akronimi so bile npr. prisotne prav na vseh zgoraj omenjenih manifestacijah, a se jih vijoličasti, rumeni in plavi manifestanti niso posluževali, čeprav so bile »pri roki«; kot če bi jim tradicionalne (?) stranke in sindikati ne bili več sposobni ščititi novih specifičnih zahtev; kot če bi bile stranke in sindikati poklicani, da skrbijo »le« za širša in abstraktnejša družbena vprašanja (pri tem razmišljanju nikakor ne upoštevam politčnih skeptikov).  
   Zgleda, da postajajo nove barve pomemben politični protagonist. Gotovo je, da si zgoraj omenjenih barvnih manifestacij ne more lastiti vladna desnica, ker so bile vse izrazito protivladne. Na osnovi barvne računice bi morali zaključiti, da je bolj povezovalna tista barva, ki je bolj prisotna na manifestacijah, se pravi rdeča, s simboli ali brez njih. Saj tako dejansko tudi je, a nič ne pomaga sami sebe prepricevati. Tudi prepričanje, da je to kratkotrajen fenomen, nas ne more tolažiti, kajti ostaja dejstvo, da ne samo mladi, a predvsem mladi so se oddaljil od organizirane politike, ker jih je ta zapustila ali ker jim govori nerazumljiv jezik (beri tudi kot avtokritiko!). Krepka in perspektivna levica ali bo sposobna nakazati uresničljive cilje novim barvnim potrebam ali bo nepotrebna. Mislim, da bo nepotrebna tudi če ne bo uspela prebuditi razrednega sovraštva proti Berlusconijevi hinavski ljubezni.
 Plavi. Danes popoldne poteka v Rimu osrednja vsedržavna manifestacija proti privatizaciji vode, ki jo organizira Italijaski forum gibanj za vodo v okviru svetovnega dneva voda, ki ga je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Organizatorji so se krstili za plavo ljudstvo in se tudi oblačijo v plavo. Upravičeno si pričakujem, da bodo zaradi življenske važnosti predvsem pitne vode na rimski in drugih, tudi tržaških in goriških pobudah »proti vodi v plastenkah«, prisotne tudi druge barve, saj smo brez dvoma plavi prav vsi  –  pravzaprav prav vse, kar je živega in tudi neživega, kot nam je nekoč razlagal Tales. Prav je, da se ob tej priliki spomnimo na začetnika grške filozofije, pomembneje pa je, da se od jutri naprej angažiramo za referendum proti privatizaciji plavega zlata, kot na borzah imenujejo – in presneto dobro vedo zakaj – drugi najvažnejši naravni element. Prvi je namreč zrak, ki je za tretjega zapadnega filozofa Anaksimena  začetek in konec vsega, bog. Podpišimo danes, da ne bomo morali jutri tudi zanj loviti sapo na povorkah!  

PS. 12. marca se je splošne stavke udeležila večina tudi slovenskih tovarniških delavcev, od šolskih pa so v Gorici stavkali trije profesorji na licejskem in eden na tehniškem polu, »tako da večjih težav ni bilo«, nas obvešča Primorski dnevnik, medtem ko je skoraj polovica neučnega osebja in nekaj učiteljev stavkalo v večstopenjski šoli v Doberdobu. Kot če bi se niti desetkanje učnega osebja, ki ga predvideva Gelminina reforma, slovenskih šol ne tikalo. Uh, skoro bi pozabil: mi imamo svojo specifiko.