Že nekaj mesecev je naprodaj knjiga “Ipazia, vita e sogni di una scienziata del IV. secolo d.C.”, ki sta jo napisala Antonio Colavito in Adriano Petta. Po knjigi je Alejandro Amenabar posnel film “Agora”, ki je izven konkurence sodeloval na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu. O njem govorijo in pišejo po vsem svetu, a ne v Italiji. Tu ga doslej sploh niso dali v kinodvorane. Zakaj?Ker govori o znanstvenici, ki so jo ubili podivjani krščanski menihi. Vatikanu to ni po godu, pa tudi sicer se sedaj ukvarja predvsem s pedofilskimi škandali. Zdi se, torej, da bomo film lahko videli samo po Veliki noči. Da ne bomo skalili veselja katoliški cerkvi.
Za knjigo je napisala uvodno misel znanstvenica, tovarišica Margherita Hack.

V tem zgodovinskem romanu avtorja prikazujeta čas in okolje, v katerem je živela prva znanstvenica, o kateri imamo več pričevanj. Avtorji so se poslužili bogate bibliografije virov, iz katerih po 16 stoletjih izhaja lik te mlade ženske v vseh njenih obrisih – človeških, javnih in zasebnih. Tako spoznamo njen vsakdan, njene dialoge s preprostimi ljudmi, z učenci in drugimi znanstveniki.
Ipacija se rodi v egiptovski Aleksandriji okoli leta 370 po n.š. Njen oče je bil matematik Teon. Kruto so jo umorili marca 415. Bila je žrtev verskega fundamentalizma in sodbe, da je sovražnica krščanstva, najbrž zaradi njenega prijateljevanja z rimskim prefektom Orestejem, ki je bil politični nasprotnik aleksandrijskega škofa Cirila.
Kljub prijateljstvu s Sinezijem, škofom v Tolemaidi, ki je prihajal na njena predavanja, so se fundamentalisti bali, da bi njena neoplatonska filozofija in njena svobodna misel pogansko vplivala na krajevno krščansko občestvo.
Ipacijin umor je nov primer krutosti v okviru zavračanja kulture in znanosti, ki je dolgo pred njenim rojstvom, v tretjem stoletju n.š., navdihnila uničenje bogate aleksandrijske knjižnice, v kateri je bilo pol milijona knjig in zapisov. Zažgali so jo rimski vojaki. Sledilo je izropanje Serapidine knjižnice, da ni od njenih del ostalo več nič. Ostala so samo Sinezijeva pisma, ki se je z njo posvetoval o izgradnji orodja za merjenje zvezd in vode.
Po Ipacijini smrti je večina njenih učencev zapustila Aleksandrijo, kar je povzročilo propad mesta, ki je bilo s svojo biblioteko središče antične kulture. Slika, ki je prišla do nas, nam prikazuje skromno a lepo osebo, ki je imela izreden dar govora in je veljala za vodilno osebnost aleksandrijske neoplatonske šole.
Ipacija predstavlja ljubezen do resnice, do znanosti in umskih sposobnosti, ki so vir veličine helenskle omike. Njena žrtev odpira dolgo mračno obdobje, ko je verski fundamentalizem skušal zadušiti vsako racionalnost. Veliko je mučenikov, ki so bili umorjeni na grozovit način. 17.februarja 1600 je bil v Rimu sežgan na grmadi Giordano Bruno, obsojen zaradi krivoverstva, ker je napisal: “Veliko je sonc, veliko zemelj se vrti okoli njih, kakor se sedem planetov vrti okoli naše Zemlje. Na teh planetih so tudi živa bitja.” Galilej, ki je prepričano sledil Kopernikovim teorijam, ki jih je dokazal z odkritjem štirih večjih Jupitrovih satelitov, je svoja odkritja moral preklicati.
Fundamentalizem še živi. Še danes ubijajo ali dopuščajo ubijanje v imenu vere. Tudi naše omikane in razvite dežele dopuščajo strašne primere mračnjaštva, kot v nekaterih ameriških zveznih državah, kjer je prepovedno poučevati Darwinovo razvojno teorijo in je obvezen pouk teorije stvarjenja. Na to pot k srednjemu veku je stopila tudi naša šolska ministrica , ki bi rada spravila Darwinovo teorijo iz naših osnovnih in srednjih šol. Zakaj? Zaradi zabitosti? Ali ker želi zadovoljiti katoliško cerkev, čeprav se ta sploh več ne spušča v ta vnaprej izgubljen spopad.
Roman z resnično zgodbo o Ipaciji nas še danes uči, kako zakoreninjena je še danes mržnja do svobodnega uma, prezir do znanosti. Je zategadelj lekcija, ki je ne gre pozabiti in knjiga, ki bi jo morali vsi prebrati.