Vsa upanja so bila zaman. Na nedeljskih deželnih volitvah je prepričljivo zmagala desnica. Zmagal je Berlusconi, čeprav se je o njem govorilo, kakor da je na zatonu. Zmagala je ksenofobija Severne lige, ki sedaj nadzoruje ves industrijski sever in raste tudi v nekdaj “rdečih” deželah, kakor Emilija Romagna in Toskana.

{jcomments on}

Desnica ima sedaj 11 dežel od skupnih 20 in upravlja skoraj 40 milijonov Italijanov, leva sredina ostalo, borih dvajset milijonov ljudi.
Leva sredina je bila poražena tudi zaradi nedorečenosti in nedoslednosti Demokratske stranke, ki si še ni na jasnem, ali naj ponudi alternativo in novo zavezništvo. V posameznih deželah se je namreč odločala po vetru in jo marsikje polomila v svoji oholosti.
Pomislimo na Kalabrijo, kjer v zavezništvu ni bilo Di Pietrove Italije vrednot: rezultat, zmagal je desničarski kandidat Scoppelliti.
Včasih so bile usodne programske izbire in nastop motilnih list, kakor so liste Petih zvezd komika Grilla. V Piemontu je Grillo izročil deželo desnici. Nekaj krivde pa gre pripisati tudi dosedanji guvernerki Mercedes Bresso in demokratom zaradi spora o hitri železnici skozi dolino Susa.
V Laciju je bil pretiran optimizem, češ da bo radikalka Boninova premagala Polverinijevo, tudi zaradi odsotnosti njene liste v rimski pokrajini. Ljudje niso pozabili na škandalozno obnašanje prejšnjega predsednika Marrazza, ki je klonil izsiljevanju transov in razpečevalcev mamil. Verjetno pa je svojo težo imelo tudi dejstvo, da je Polverinijeva sicer desničarka, toda socialno čuteča sindikalistka, medtem ko je bila kandidatka leve sredine radikalka Boninova znana po svojih skrajno liberističnih stališčih in nasprotovanju delavskim pravicam.
V Kampaniji so volilci zabeležili klavrn zaton samopašnega in arogantnega Antonia Bassolina, leva sredina pa je povsem zgrešila kandidata. De Luca bi si zaslužil zapor, ne kandidature. Da bi bila mera polna pa pomislimo še na to, da je večkrat preiskovanega župana iz Salerna predlagal nič manj kot Antonio Di Pietro, ki se predstavlja kot zagovornik zakonitosti.
Na levici si gotovo ne manemo roke od zadovoljstva. Zveza levice je ponekod žela dobre rezultate, predvsem v rdečih deželah. Drugje, kakor v Venetu, ne. Tudi ni tolažba v spoznanju, da konkurenčno gibanje Levica, ekologija in svoboda, kljub Vendoli, ostaja povsod šibka, četudi si je po poti poiskala nenaravne zaveznike. Apulija je razumljiva izjema.
Levici je gotovo odjedal glasove tudi Grillo s svojimi listami. Videli bomo, ali bodo pognale korenine in pokazale svoje programske opredelitve ali pa gre le za muhe enodnevnice.
Gotovo pa je, da bo morala levica resneje razpravljati in sklepati o združevanju, sicer bo prepozno.
Zelo resno je tudi vprašanje bojkota volitev, oziroma abstinence. Tretjina Italijanov ni šla volit in je tako prepustila drugim izbiro. Očitno ne verjamejo več v politiko, ki je zgolj spektakel, ali pa ne vidijo resne alternative. Oboje bo res. Vendar bo treba pojav dobro analizirati in razumeti njegove vzgibe, kajti med tretjino vzdržanih so tudi milijoni volilcev levice, ne samo nezadovoljni ali skesani volilci desnice in demokratov.