Končno nekaj poguma. Predsednik republike Giorgio Napolitano je vrnil parlamentu zakon o delovnih razmerjih in specifično člene, ki namesto jamstev 18.člena Statuta o pravicah delavcev predvidevajo dogovorjeno arbitražo. Jamstva proti neupravičenemu odpuščanju z dela bi se tako zmanjšala in zrahljala. Napolitano v pismu, s katerim vrača parlamentu v obravnavo zakon o delu, poudarja, da omenjeni člen o arbitraži ni povsem jasen. Izvedenci menijo, da bi moral zakon specificirati, če je arbitraža vpisana v delovno pogodbo in z njo urejena ali pa vsiljena na individualni ravni.

{jcomments on}

Sindikati in levica menijo namreč, da je arbitraža, kakor si jo zamišljajo ministri Sacconi, Brunetta in drugi, le nova oblika izsiljevanja. Povsem jasno je, da bi delodajalec ponudil privatno arbitražo delavcu pred zaposlitvijo. Če je ta ne sprejme, lahko zaposli drugega, ki bo podpisal. Postopoma bi tako izničili 18. člen Statuta delavcev, ki za delovne spore predvideva razsodbo delovnega sodišča, ki mora ravnati v skladu z zakoni in delovno pogodbo, ki ima moč zakona.
Parlament seveda lahko še enkrat potrdi vrnjeni zakon. V tem primeru ga mora Napolitano podpisati, ali pa ga pošlje ustavnemu sodišču v presojo.
Bitka okoli jamstev za delovna mesta ni od muh, saj so podatki o nezaposlenosti v Italiji naravnost porazni. Brez dela sta dva milijona ljudi, ki delo iščejo. Ostali (15 milijonov) so pasivni, npr. gospodinje, upokojenci, otroci itd. V Italiji je zaposlenih 22 milijonov ljudi, kar znaša komaj 56% delovne sile v celoti.  V zadnjih mesecih se je število zaposlenih skrčilo za 400 tisoč.
Zanimiv je podatek o nezaposlenosti med mladino, ki v Italiji znaša 28%, kar je pravi rekord.  To je, v primerjavi z evropskim povprečjem, za 7,6% več.
Upoštevati gre, da med statistično  “zaposlene” spadajo tudi delavci/ke, ki so zaposleni za kratek čas s terminskimi pogodbami in bodo vsak čas spet brez dela.