Kaj bi rekli, če bi pri ardeatinskih jamah, ali celo na fojbi, priredili tekmovanje v streljanju? Ogorčenju ne bi bilo konca. Rekli bi, da smo brez čustev in spoštovanja do umrlih. In še prav bi imeli…

{jcomments on}

Toda kar bi veljalo za omenjene kraje, ne velja za kraj mučeništva na Pikelcu, pri Opčinah, kjer je bilo ustreljenih več kot sto mučenikov za svobodo. Tam, na strelišču, so namreč bili ubiti obsojenci drugega tržaškega procesa (Tomažič, Vadnjal, Bobek, Kos, Ivančič), za njegovim obzidjem pa še stotina talcev. Med njimi so bili Slovenci, a tudi Hrvati in Italijani, celo iz Bologne.
Vendar se tam še vedno strelja, v zabavo in za šport. Vrata kraja mučeništva so zaprta za sorodnike in potomce žrtev, odpirajo se le za nekaj dni v letu.
Tja, kjer so ustrelili 71 talcev in z njihovimi trupli preizkusili krematorijske peči v Rižarni, ne gredo vojaške častne čete, niti drugi predstavniki političnih oblasti. In ko smo nekoč z enominutnim molkom počastili njihov spomin, je bilo izza obzidja slišati divje streljanje.
Zabavali so se pripadniki Združenja za ciljno streljanje (Tiro a segno), ki so tako močni in politično podprti, da je njihovo organizacijo, ki je javnega značaja, Prodijeva vlada ukinila kot nepotrebno, a jo je Berlusconijeva nemudoma obudila k življenju.
Od vojne sem se Openci in borčevske organizacije zavzemajo, da bi jim vrnili vsaj delček odvzete zemlje in dovolili ureditev Spominskega parka miru. Tam, kjer so v krvi obležali naši mučenci.
Vska poskus je bil zaman. Ljubiteljem streljanja ni bil kos predsednik republike Pertini, prav tako ne komunistični podtajnik v obrambnem ministrstvu D’Alemove vlade. Večkrat se je zdelo, da je rešitev tik pred zdajci, a se je vedno nekaj zataknilo. Vmes je prišlo vse, tudi spor med občino, jusom in srenjo.
Potem je znani “goljuf”, tržaški župan Di Piazza, ponudil kompromis. Dolinska občina, oziroma borštanska srenja, naj bi dali dovoljenje za preureditev spominskega parka pri bazovski “fojbi”, v zameno bi dal ključe strelišča in dovolil ureditev Parka miru. Naivneži so mu verjeli, da bo mož beseda, kar seveda tržaški župan ni in nikoli ne bo. In tako je vse ostalo po starem.
Kot so ugotavljali na nedavnem sestanku v openskem prosvetnem domu, bo treba nastopiti ostrejše in s pravnimi sredstvi. Na besedo se ne moremo zanesti več, četudi bi jo izrekel najvišji predstavnik države pri nas.