Enkrat na leto nam – predmejskim opredeljenim levičarjem – zgodovina pošlje rafal. Eni ga dobimo v trebuh, saj ne moremo odmisliti skušnjave raznih veselic, ko pridemo na svoj račun, zlasti če nam pirhi in potice niso kaj dosti dišale in nam bolj prija plapolanje zastav od komaj zaznavnega plahutanja bander. Drugi ga dobimo počez skozi prsi in nam srce dva tedna čustveno krvavi, v grlu pa nas med nagovori tišči velik cmok, tretji ga dobimo skozi čelo, kar nas že slednjič vodi v premisleke in razmisleke.{jcomments on}

Prepričujejo me, da so spletne strani sila privlačen komunikacijski kanal ‘za mlade’. Ker slišim o tem praviti samo in zgolj tiste ‘over petdeset’ ali, po starem povedano, tistih, ki so se že rokovali z Abrahamom, nisem povsem prepričan. Večkrat dobim namreč vtis, da gre za njihova dva vnuka in konec. A naj se poškropim z optimizmom in naj slepo verjamem, kot smo nekoč CK-ju.
Zaradi mladih obiskovalcev te spletne strani bom še enkrat – koliko krat sem to že počel!? – opozoril na ‘rafal’. Gre za osredotočenje pomembnih datumov s skupnim imenovalcem: preoblikovanje družbe.
25. april 1945 pomeni za Italijo preoblikovanje življenja: dotlej so zanjo bile vrednote vojni pohodi, rasizem, zatiranje, odtlej pa mir, sožitje, svoboda. Zame je tudi dan sočutja s to državo, saj so se Kobariška republika, Goriška fronta, svobodna Baza 20 s celotnim Kočevskim Rogom, Trnovska neosvojljiva trdnjava, Pohod 14. divizije in Partizanska protiofenziva na Dolenjskem dogajale kar nekaj časa prej.
27. april 1941 pomeni preoblikovanje miselnosti tiste ljudske skupnosti, ki ji pravimo slovenski narod. Po ustanovitvi Osvobodilne fronte – pa naj sedaj imenuje ta praznik, kot se komu zljubi – je prišlo do trajne spremembe: občasni koraki nazaj po treh korakih naprej sodi med dolge valove družbenih nihanj.
1. maj + 1. maj (ni tiskarski škrat!). Tako je z nami predmejci: ta dan doživljamo dvojno – kot Praznik dela in kot obletnico osvoboditve Trsta, Gorice in Čedada leta 1945. Revizionisti vseh odtenkov skušajo ta drugi del zamegliti in celo zanikati, a kaj hočemo, ko pa se mi je kot štiriletnemu otroku zapisalo v spomin, da me je trinajst let starejša sestra-mladinka še popoldne 30. aprila imela za kritje, medtem ko je ilegalno (nemška vojska je Trst še trdno držala v svojih rokah) trosila letake z zvezdo po neki ulici, zvečer pa je po Ulici San Cilino pri Sv. Ivanu, kjer smo stanovali, in smeri mestnega središča že prodirala ena izmed predstraž IX.Korpusa NOVJ. Do katerega preoblikovanja je prišlo na tisti datum? Iz slutnje v prepričanje, da je mogoče zmagati.
9. maj 1945 pomeni konec druge svetovne vojne v Evropi (na Pacifiku so se pobivali do Nagasakija). Podpis tiste listine v Nemčiji sicer ni pomenil še popolne pomiritve (nobeno sovraštvo se ne konča zaradi nekega podpisa v kakšnem dvorcu), a vojaške operacije so se resnično zaključile. Evropo je bilo mogoče začeti preoblikovati po merilih, ki so nasprotovala fašizmu in nacizmu.
Da se je že pred tistim podpisom začela drugačna, ‘hladna’ vojna pa je že druga štorija.
Letos se običajnemu rafalu pridružuje še en ‘metek’:
4. maj je dan Titove smrti. Letos je obletnica okrogla – 30 let – pa jo zabeležimo, sicer je ne bi, ker mnogo nas je takih, ki doživljamo Starega kot izjemno osebnost , ne kot mit (pomislite, da nisem nikoli bil v Kumrovcu).

S tem v zvezi še razmislek: na razdaljo desetletij in povsem izven konteksta očitajo Titu, kako neki je preoblikoval ozemlje in ljudi ‘od Triglava do Đevđelije’. Kaj pa po njem? Kako so njegovi nasledniki/nasprotniki preoblikovali isto ozemlje in potomce njegove generacije???
Nostalgija? Kje pa! Le najti se mora nekdo, ki naj opravi bolje v sedanjem zgodovinskem kontekstu in mu bomo sledili.
»Sedaj je težko, sedaj je drugače, ljudje smo drugačni, sedaj je globalizacija.«
Nič ne more biti težje od druge svetovne vojne, od povojne izgradnje. Vedno je drugače: od inteligence in volje je odvisno, ali to drugačno obvladamo – maršal je tedaj to znal. Ne mitizirajmo preveč nekdanjih generacij; prav tako so bile zapletene, navdušujoče, nazadnjaške, širokogrudne in oportunistične – potrebno jih je bilo usmeriti in to je Brozov Joža znal. Globalizacija? Ha, kaj je bolj globalnega od druge svetovne vojne in od povojne hladne vojne? Povzroča več težav globalizacija ali nenadna blokada dobav in menjave, kot se je pripetila leta 1948?
Ma, vse to niti ne sodi v prispevek z naslovom RAFAL.
Zaneslo me je.

                                Aldo Rupel