Pred volitvami za nove uprave v nekaterih italijanskih deželah je sedanja oblastniška garnitura, ki si dovoljuje brezmejno ukrepanje, ukinila nekaj televizijskih oddaj, da bi za nekaj tednov utišala tako imenovano ‘komunistično’ levico. Ob tem je predsednik vlade v polemiki, ki je sledila, anekdotično opredelil tiste oddaje – seveda ni pri tem mislil na ekipo Bruna Vespe – kot kokošnjake.

 

V prispodobi zelo zadeta metafora, če pomislimo na razporeditev sedežev in na njih nameščene udeleženke in udeležence. Nanjo se je verjetno spomnil eden iz tiste njegove ekipe izvedencev, ki strokovno izdeluje slogane, besedne igre, puščice in halo efekt na posamezna dogajanja italijanskega političnega življenja, zaradi česar se zdi – tako se izraža v zadnjem času tudi levo usmerjeni tisk – da je Berlusconi sila duhovit in sposoben hazarder, ki mu nihče ne more do živega.

Povsem se strinjam z opredelitvijo kokošnjaka, a seveda z nekakšnimi drugačnimi odtenki od tistih, na katere je mislil Berlusconijev prišepetavec, ko mu je posredoval to prispodobo; da gre za svetovalca za posredovanje pronicljivih fraz, je namreč vidno v drži telesa, v ritmu in tonu glasu, kako se predsednik vlade pripravlja na izgovor trikrat preizkušenega stavka, ki ga bodo naslednjega dne objavili skoraj vsi časopisi. Ko ga izusti, se mu prsni koš oddahne, skozi mišice pa se mu pretaka samovšečno sporočilo, da je spet pridobil simpatijo na stotine svojih kurnikov, ki komaj čakajo na to, kako bo njihov petelin na eni nogi bistro pogledal desno in levo po gnoju (pa še malo diagonalno levo dol – nikoli gor in nikoli na desno) ter žel ploskanje svoje jate giric (v italijanskem narečju bi rekli ribaltavapori, kajti takšen vtis dajejo njegovi privrženci in zlasti privrženke). Za svoje jate giric nalogo vedno dobro opravi.

A cilj tega pisanja ni predsednik vlade. Cilj so kokošnjaki. Levo obarvani kokošnjaki.

Prav milo se mi stori, ko gledam tiste vrste ljudi, ki naj bi bili moji somišljeniki, ko se bebavo smehljajo in onanistično zasmejejo zgolj ob domislicah inteligentnih satirikov, kakršni so Vauro, Crozza, Tremaglio, sicer pa so izrazno povsem inertni, tudi ko uspeta voditelja ANNOZERO in BALLARO’ z dobro retoriko in izdelano besedno taktiko stisniti v kot predstavnike desnice. Vtis mi dajejo, da niso zmožni drugega kot se v nedogled naslajati nad satiro in živeti vse svoje politično življenje zgolj od tega, ne da bi reagirali na organizacijski ravni, kot da bi se vse omejilo na uspešno domislico in bi se krmilo družbenega življenja sukalo na osnovi čim bolj domiselnih besednih iger. Dejstvo je namreč, da sedanji krmilarji tudi ukrepajo – v korist svoje kaste seveda – in se ne omejujejo na učinkovitost fraz.

V povorkah (kolikor jih TV prikaže) osiromašenih družin že ni več videti, da bi se ljudje smejali in zganjali skoraj cirkuške vragolije kot do pred kakšnimi petimi in več leti na sindikalnih mimohodih, ki so izgledali bolj pustne povorke kot protestna srečanja. Kdaj bodo tudi na TV oddaje povabili ‘ta jezne’ in ne le še vedno punkvosko misleče tridesetletnike?{jcomments on}