(Alenka Spetič)

Prvega maja se je pribljižno pol miliona demostrantov udeležilo shodov, ki jih je gibanje za pravice priseljencev National Immigrant Solidarity Network organiziralo v več kot sto ameriških mestih. Število bi se tem, ki so navajeni množičnih manifestacij, lahko zdelo skromno, vendar je tolikšna mobilizacija velik dosežek v državi kot so ZDA, kjer kraljuje individualizem in se veliko ljudi s politiko raje ne ubada. Poleg tega je v ZDA prvi maj navaden delavnik.

Dejstvo je še toliko več presenetljivo, če upoštevamo, da so to bili eksplicitno prvomajski shodi, saj so se organizatorji na spletnih straneh brez strahu sklicevali na praznik dela ter vabili aktiviste naj združijo sile, kajti izkoriščanje v imenu dobička je navsezadnje vzrok vseh večjih svetovnih problemov. 

Tradicijo prvomajskih shodov je gibanje obudilo leta 2006, ko se je milion priseljencev udeležilo t.i. »splošne stavke«, ker so želeli javno izraziti nasprotovanje zakonskemu predlogu, da naj postane ilegalno priseljevanje tudi zakonsko kaznivo. Akcija je dejansko uspela in zakonski predlog je bil umaknjen. Odtlej je za gibanje prvi maj postal priložnost, ko se priseljenci, a tudi sindakalisti, delavci in študenti v najrazličnejših krajih ZDA  združijo na cestah in v parkih ter opozorijo javnost o krivicah, ki jim je treba dobiti rešitve. Letos je bil center protestov zakon SB 1070, ki so ga sprejeli v zvezni državi Arizona.

Zakon omogoča policajem ustaviti vse te, ki »zgledajo ilegalni priseljenci« ter od njih zahtevati dokazilo o statusu državljana oz. legalnega priseljenca. V primeru, da osumljena oseba ni v stanju, da to dokaže, sledi takojšnji arest. V državi kot so ZDA, kjer je edino veljavno dokazilo o statusu državljana potni list (ki ga redkokdo sploh ima) oz. rojstni list (ki ga običajno ljudje ne nosijo s sabo), so se posledice takega zakona pokazale že nekaj dni po sprejetju. Nek voznik tovornjaka iz Fresna je moral več dni presedeti v arizonskem zaporu, saj ga policija ni izpustila, dokler mu ni žena prinesla rojstni list. Moški je bil sicer ameriški državljan, rojen v Kaliforniji, pa kaj ko se mu je tako poznalo, da se mu v žilah pretaka mehiška kri! Dogodek je zburil veliko pozornosti, saj je bilo s tem jasno, da lahko v Arizoni odslej pristane v zaporu kdorkoli je nekoliko temnejše polti. Ogroženje nad zakonom je javno izrazil tudi sam predsednik ZDA Barak Obama, ki pa za ukinitev le tega ni pristojen.  

V Arizoni pa je guvernerka Jan Brewer, desničarka in verska ekstremistka, ki trdi, da s tem zakonom le uresničuje božjo voljo. Na prvomajskih shodih je bilo zato videti več plakatov, kjer so plavolaso gospo primerjali z Adolfom Hitlerjem.

V Las Vegasu, mestu ki je bilo dolgo časa simbol potrošništva in materialnosti, v letih globalne krize pa postalo spomenik gospodarskega propada, se je prvega maja prav tako zbrala številna množica, ki je nato pod vročim puščavskim soncem odkorakala po znanem Las Vegas Blvd do državne palače. Večina udeležencev je bila očitno južnoameriškega izvora. Slogani, ki so jih demonstranti glasno ponavljali so bili zato običanjo v španščini. Najbolj pogost je bil: “Sì, se puede!”, kar je bilo geslo latinoameriških priseljencev dolgo pred Obamovim: “Yes, we can!” Zelo priljubljen je bil tudi bolj tradicionalen “El pueblo unido jamas sera vencido!” Nekaj pogumnežev je na manifestacijo celo prineslo rdeče zastave s Che Guevaro.

Plakati so bili najrazličnejši in večinoma izdelani doma, z lepenko in flomastri. Mnogi so skušal sprevračati negativne stereotipe ali se jim posmehovali. Nek mladenič je tako mahal z napisom: »Poročil te bom, da dobim dovoljenje za bivanje!« Marsikateri plakat se je obračal na Obamo, v katerega očitno še mnogi zaupajo. Drugi so mu nasprotno grozili, da ne bo ponovno izvoljen, če ne drži obljube, da bo reformiral imigracijski sistem.
 Velik del protesta se je odvil po pločnikih, saj niso imeli manifestanti dovoljenja hoditi po cesti. Mimo shoda so se tako podili avtomobili in velikokrat se je zgodilo, da je mimoidoči voznik potrobil. Množica se je na trobljenje odzivala s ploskanjem in kričanjem, saj je v ZDA trobljenje avtomobilistov znak podpora protestu.

Reka ljudi se je nazadnje le iztekla pred državno palačo, kjer so se nato predstavniki raznih organizacij zvrstili pred mikrofonom. Množica je govore, dosledno v španščini, spremljala z zanimanjem in glasnim ploskanjem. Najpomembnejše točke govora je marsikdo poslušal z dvignjeno pestjo. Ko je sonce zašlo, je zbrana publika govornike poslušala ob soju sveč. Zadnji se je pred mikrofonom oglasil predstavnik gejevske skupnosti, ki je podčrtal, da so homoseksualni priseljenci dvojno diskriminirani.

Manifestacijo je do konca spremljalo tudi precejšnje število policajev, ki pa so drugače demonstrante pustili pri miru. Dejansko so se ameriški prvomajski shodi povsod odvili, ne da bi prišlo do večjih neredov. V New Yorku, v mestni četrti Brooklyn, je mednarodni sindikat Industrial Workers of the World (katerega sedanji najvidnejši ameriški predstavnik je Noam Chomsky) celo organiziral prvomajski koncert, kjer so nastopile skupine, ki igrajo protestne pesmih. John Pietaro, pevec skupine The Flames of Discontent je glede uspelega prvomajskega shoda pripomnil: »Prvi maj je kot praznik delavcev povsod po svetu nastal tu v ZDA. Pri nas ga je hladna vojna zatišala, a vzeli smo si ga nazaj. Bratje, sestre in tovariši: živel 1. maj!« 

 

Alenka Spetič, Las Vegas, Nevada