V nedeljo bodo Slovenci na referendumu potrjevali sporazum o arbitraži za določitev kopne in morske meje s Hrvatsko, vključno s stikom Slovenije z odprtim morjem.Normalne politične razmere bi terjale čim večjo nacionalno soglasje, vendar je Janševa desnica sprožila divjo kampanjo in zaostrila ozračje do skrajnosti, kakor če bi arbitraža za rešitev več kot dvajsetletnega problema bila narodna izdaja. Da bo tudi našim bralcem jasneje, za kaj gre, ponatiskujemo članek, ki prinaša Objektiv, sobotna priloga ljubljanskega Dnevnika.

 

{jcomments on}

Dnevnikov objektiv – sobota, 29.05.2010 Tekst: Vanja Alič

Poleg Hotize, ki je svoj sloves utrdila, potem ko je Janez Janša mlinom na Muri v bran poslal policijske specialce, je daleč najbolj priljubljena romarska pot slovenskih domoljubov prav gotovo levi breg reke Dragonje. Poleg samooklicanega borca za južno slovensko mejo Joška Jorasa na oni strani Dragonje ležijo tudi zaselki Škodelin, Bužini in Mlini-Škrilje. Sporno območje v velikosti 113 hektarjev je po mnenju Slovenije slovensko, saj sodi v katastrsko občino Piran.
Zaradi Jorasovih cvetličnih korit, skakanja Janeza Podobnika v presušeno Dragonjo in “mitinga resnice”, ki ga je na meji organiziral njegov brat Marjan, se na prvi pogled zdi, kot da gre za nekakšno slovensko Kosovo polje. Toda, glej ga, zlomka, ko se pripeljemo na mejni prehod Dragonja in prikupno policistko vprašamo, kje točno se nahaja ta srčika slovenstva, začudeno prisluhne navajanju njej neznanih imen zaselkov in nas pošlje v napačno smer. “Tukaj ni teh vasi. Pojdite nazaj po cesti proti Ljubljani in zavijte proti mejnemu prehodu Sočerga. Tam so Bužini,” nas pouči mlada policistka.

Namesto “stop policija” nas ustavi “pesce fresco”

Prisrčno se zahvalimo in obrnemo, a že med obračanjem nas bogsigavedi katero čutilo opozori na bližino slovenskega življa, zato se v Dragonji ustavimo v gostilni, da bi za vsak primer še enkrat preverili napotke policistke. Visok in čokat možak z mornarskimi brki, pravi “barba”, se zareži in nas – po trikratnem preverjanju imen zaselkov – končno pošlje nazaj na mejni prehod. Spet prijazno pozdravimo policistko, zdaj že bolj po domače, in ona spet vztraja, da so sporni zaselki pri Sočergi. “Sem iz Kopra in ta konec obvladam v nulo,” nas prepričuje, a se tokrat ne pustimo odgnati. Na koncu dobimo tudi njen blagoslov v smislu, da lahko gremo, kamor hočemo.

Tik zatem, ko pustimo za seboj še hrvaške obmejne organe, zagledamo tablo z napisi iskanih zaselkov. Komaj se spustimo proti Škodelinu, že nas čaka neprijetno presenečenje, v hipu pomislimo, saj za nami pridrvi avtomobil z glasno sireno. Avtomatično ustavimo in se ozremo, a namesto grozečega “stop policija” iz megafona zaslišimo močan ženski glas, ki kriči “pesce fresco” (sveže ribe). Kasneje smo ugotovili, da nam je potujoča ribarnica pravzaprav naredila neizmerno uslugo, saj je iz svojih lukenj privabila vse, kar leze in gre. Tega pa v teh zaselkih ni veliko, če odmislimo pse.

Če bo arbitražni sporazum na referendumu potrjen, bodo mednarodni arbitri odločali o vseh nerešenih mejnih vprašanjih, ki jih imamo s Hrvaško. Tako na morju kot na kopnem. Kljub temu pa se v času referendumske kampanje neprestano krešejo mnenja le o tem, ali bodo arbitri določili stik slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi vodami. Določitev kopenske meje je očitno v tokratni kampanji le “drugorazredna tema”, čeprav je kar nekaj sto hektarjev ozemlja, ki si ga lastita tako Hrvaška kot Slovenija.

Ljudje tukaj so nezaupljivi do novinarjev in nasploh o “mejni problematiki” neradi govorijo. Kljub temu prepričamo Roberta Pribca, da pospravi kupljene “škombre” v hladilnik in prisede pod domačo murvo, za katero je že njegov nono govoril, da je stara več kot dvesto let. “Murva bi znala največ povedati, kaj se je tukaj zares dogajalo. Kaj je res in kaj ne,” pripomni in pokliče “na pomoč” še 30-letno hčerko Viviano, ki je menda vešča novinarjev od vsepovsod.

Roberto pravi, da v teh predreferendumskih dneh po televiziji raje gleda Giro d’Italia kot pa politične razprave. “Mi živimo že od nekdaj povsem normalno. Tudi teh dvajset let od razpada Jugoslavije. Z nikomer se ne kregamo, vsi živimo v sožitju. Edini problem je meja, ki gre vsem na živce. Sorodnike in njive imamo namreč na eni in na drugi strani. Da bi prišli do njih, pa moramo vsakokrat čez mejni prehod. No, tudi ta sam po sebi ne bi bil problem, če ne bi bilo turizma in z njim povezane gneče. Drugih cest pa ni,” za uvod pove 54-letni Roberto, ki že dvajset let dela doma, prej pa je bil zaposlen v Elektro Buje.

Krega se le Joras

Medtem se nam pridruži tudi hčerka Viviana, ki smo jo zmotili pri delu v sadovnjaku. Ko se predstavimo, pove, da se v vasi vsi pišejo Pribac. “Vseh šest družin se piše enako in vsi smo v daljnem sorodstvu,” pojasni Viviana. Prav tako se skoraj vsi v vasi preživljajo s kmetijstvom. “No, soseda dela v Sloveniji kot učiteljica, drugi pa v glavnem pridelujemo sadje – breskve, marelice, jabolka, hruške, slive in češnje -, ki ga potem prodajamo na tržnici v Umagu.”

Pribčevi nam povedo, da med vaščani beseda skoraj ne nanese na mejna vprašanja ali politiko nasploh. “Samo ko pridejo novinarji. Ali pa za pusta, ko se norčujemo iz politikov,” se hihita Viviana in začne naštevati najbolj eksotične novinarje, ki so jih doslej obiskali. Mi ne sodimo mednje, kajti vrh lestvice zasedajo žurnalisti iz Španije, Francije ter celo iz Bruslja in Londona. “Najbolj hecni pa so bili mladi radijski novinarji iz Zagreba. Čudili so se, kako je tukaj vse mirno. Eden od njih je dejal, da se v Zagrebu govori, kot da smo tukaj vsi oboroženi in samo čakamo, da izbruhne vojna.”

Viviana to pripisuje razprtijam med Ljubljano in Zagrebom. “Krega se le Joras in včasih še njegov sosed, ki prav tako kot Joras ni domačin, ampak je iz Ljubljane. Je pa res, da nam zaradi njega in novinarjev ni nikoli dolgčas,” skuša Viviana obrniti na zabavno plat. “Zaradi Jorasa nam pravzaprav ni treba hoditi v svet, saj ta pride k nam.” Pozitivna plat Jorasovih zdrah je tudi ta, dodaja, da če komu ne morejo pojasniti, kje živijo, samo povedo, da je to pri Jorasu, in je vsem takoj jasno. Sicer pa z nepopustljivim borcem za južno slovensko mejo nimajo opravkov in ga le redkokdaj tudi srečajo.

Tudi po tako imenovani Jorasovi poti se ne vozijo, čeprav imajo po njegovi zaslugi doma vsi daljince za dvigovanje znamenite rampe. “Zakaj bi jo uporabljali? Če je gneča, porabiš ravno toliko časa, da prideš do želenega cilja, kot če greš čez mejni prehod,” pravijo Pribčevi. Čeprav ne povedo naravnost, med vrsticami razberemo, da Jorasa ne marajo. Na začetku, leta 1991, sploh niso vedeli, da je s statusom njihovega ozemlja karkoli problematičnega. “Začelo se je z Jorasom leta 1995, nadaljevalo pa z Jelinčičem, Podobnikom in drugimi. Jorasova hiša je bila nekoč v lasti podjetja PIK Umag in se je uporabljala kot odkupna postaja za sadje in zelenjavo. Če Joras v osemdesetih letih ne bi kupil hiše, bi verjetno še danes živeli povsem spokojno, daleč stran od medijskega blišča,” je prepričan Roberto.

Slovensko-hrvaški San Marino

Ko z Jorasom prebijemo led in si pridobimo zaupanje družine Pribac, nam Roberto postreže z gemištom. Doma pridelana malvazija naredi svoje in nekoliko sprosti jezike. Roberto si želi, da se enkrat za vselej stvari uredijo – v eno ali drugo smer. Samo da bo mir. “Doslej so namreč politiki samo obljubljali, a nič naredili, ker jim status quo ustreza. Saj vsi vemo, da od tega živijo.” Previdno potipamo še malo dlje in Roberto se razgovori: “Zgodovinsko gledano tukaj nikoli ni bilo meje. Naša družina je hodila v šolo v Buje, prav tako smo tam že od nekdaj plačevali davek in urejali vse stvari. Po drugi strani je bil telefon, ki smo ga dobili sredi osemdesetih, slovenski, pošto pa smo imeli vedno v Sečovljah. Sosed ima denimo čoln, ki je registriran v Piranu,” zmedo pojasnjuje Roberto, ki na volitve hodi le občasno. “Tako za ene kot za druge volim, ampak le, kadar imam čas. Na zadnje hrvaške predsedniške volitve nisem šel,” se pomuza.

O katastru, na katerega se venomer sklicuje slovenska stran, pravi, da je obstajal tudi pod Italijo in še prej pod Avstro-Ogrsko. “Potemtakem ni tukaj niti Slovenija niti Hrvaška. To je pravzaprav nekakšen San Marino.” Niz neprijetnih vprašanj zaključimo z arbitražnim sporazumom in slovenskim referendumom. Viviano moti, ker se bo za arbitražni sporazum, če bo do njega prišlo, porabilo nekaj milijonov evrov. “A ni grozno, da se toliko denarja porabi le zato, ker se dva soseda ne znata zmeniti sama. Politiki z obeh strani vseskozi omenjajo naše zaselke, nikoli pa ne pridejo k nam in nas vprašajo, kako smo. Kaj šele da bi ponudili kakršnokoli pomoč.”

Po drugi strani, doda Roberto, je prav, da pride do arbitražnega sporazuma, saj so politiki dokazali, da se sami ne znajo dogovoriti. Glede končne rešitve je nevtralen, saj se ima za Italijana. “Moj nono je bil avstro-ogrski vojak, tata pa je služil v italijanski vojski. Domači med seboj govorimo italijansko oziroma istrijanski dialekt,” pravi in poudari, da se tudi z delitvijo Piranskega zaliva ne obremenjuje, saj meni, da je to le igračka za politike.

Po uradnem delu pogovora pod prastaro družinsko murvo prisede še Vivianina mlajša sestra Ingrid in “dvanajstija” zasedanje nadaljuje v bolj sproščenih tonih. Sestri povesta, da sta karateistki z rjavim pasom. Pa ne zato, doda starejša, ker bi se jima bilo treba braniti pred hrvaško-slovenskimi zavojevalci, ampak iz preproste ljubezni do borilne veščine.

Naslednji gemišt s težkim srcem zavrnemo in se skupaj z gostitelji odpravimo v družinski sadovnjak, kjer smo dekleti zmotili pri redčenju še zelenih plodov jabolk in breskev. Ta sega vse do zaraščene struge Dragonje, ki je letos ne ena ne druga stran nista počistili. Roberto še pokaže, kod so pred leti čez drn in strn v Evropo največkrat bežali ilegalci, v slovo pa nam v zvezi z arbitražnim sporazumom pomenljivo navrže, da ljudje itak ne vedo, za kaj gre.

Po odhodu poskusimo še kakšnega soseda pridobiti za “našo stvar”, vendar zaman. Prva soseda Pribčevih, priletna Slovenka, ki se je ob našem prihodu prav tako postavila v vrsto pred potujočo ribarnico, se izmuzne, češ da ni vajena intervjujev. Enako moški srednjih let, ki se hip zatem prikaže na vratih s svojim mladoletnim sinom. Se pa brez snemalnika, tako neuradno, pogovorimo marsikaj. Kaj hitro se izkaže, da pri njih razmišljajo sila podobno Pribčevim. No, saj so konec koncev tudi oni Pribčevi, kot nam je poprej zaupala Viviana.

V zaselku za Škodelinom, v Bužinih, stalno menda živi samo še ena družina. Možak, ki ga srečamo, pravi, da je iz Portoroža in da zgolj obdeluje zemljo, zato nam ne more koristiti. Pokaže nam hišo, kjer naj bi prebivali še zadnji staroselci, a brž doda, da ob tej uri stara teta po navadi spi. Portorožan nam še pove, da je naprej še ena hiša, kjer živi neki Mariborčan, a nas posvari, naj nikar ne zapuščamo avtomobila, ker ima zelo hudega psa. “Pa tudi on je zelo hud,” resnobno doda.

“Pustite nas že enkrat pri miru!”

In res se srečamo s pasjo hudobo, ki spominja na mešanca med nemško dogo in bulmastifom, zato zapustimo Mariborčanovo domačijo in se napotimo do tretjega “spornega” zaselka, ki sliši na ime Mlini-Škrilje, po domače Mulino.

Pred hišo, ki je prav tako obdana z nervoznimi psi vseh vrst, srečamo starejšo gospo, ki nas želi, ko se predstavimo kot novinarji, na hitro odpraviti, češ da so v obmejni zadevi nevtralni in naj jih že enkrat pustimo pri miru. Ponovno slišimo staro pesem, kako oni živijo povsem normalno življenje, na živce jim gredo edinole zborovanja, ki jih pripravljajo enkrat graditelji mostov, drugič njihovi minerji.

Gospa, ki ni ne Slovenka ne Hrvatica, ampak Istrijanka, bi rada, da se zadeve že enkrat uredijo. Pove še, da imajo slabe izkušnje z novinarji. “Zadnjič enkrat so prišli fantje iz Slobodne Dalmacije, ki so obljubili, da ne bodo nič fotografirali. Pa so se v časopisu vseeno pojavile fotografije, zapisali so tako in tako vse narobe, moja fotografija pa je pristala celo na internetu,” se za hip huduje sicer prijazna nona, ki jo imamo na sumu, da bi se bila še pripravljena pogovarjati z nami, če se ne bi iz popoldanskega dremeža zbudil njen sin in izza mize na dvorišču ves čas nejeverno pogledoval k nam.

Vpraša, s katerega časopisa smo, in ko mu povemo, nekaj zamrmra sam pri sebi, zato nadaljnje konverzacije niti ne pričakujemo. Odločimo se pobrati šila in kopita, med slovesom pa vendarle pripomni: “Tukaj ima vsak svoje mnenje, a ga ne bo povedal. Ljudje bodo na referendumu povedali, kaj si zares mislijo.” Škoda le, ker bo 6. junija referendum o čisto drugi stvari.