Cammarade, compagno in tovariš/2

     Teza. Pojem tovarištva ima nekaj skupnega z oporečništvom, upornostjo in utopijo, torej tudi (vsaj) z alternativnim pogledom na varljivo stanje sveta. Tovariš zahteva (vsaj) pravičnejšo družbo, o kateri je prepričan, da je uresničljiva. V tem smislu deluje ali (vsaj) »drugače« razmišlja.

     Antiteza. Ob napovedani selitvi Fiatovih obratov iz matične turinske tovarne Mirafiori v kragujevsko bivšo Crveno zastavo se je tajnik DS potožil, da je italijanska vlada brez prave industrijske politike, čeravno je malo pred njim Berlusconi javno in jasno povedal, da sicer upa, da se v Fiatovem primeru to ne bo zgodilo, da pa v našem tržnem gospodarskem sistemu lahko vsakdo namešča in premešča svoje tovarne, kot mu narekuje profit. Bersani se je opogumil in nato zahteval poročanje vlade (ki je brez pristojnega ministra!) v parlamentu pa še običajno omizje vseh zainteresiranih strani itd.

      Podobno kot na predzadnji letošnji oddaji Anno zero. Tedaj je tajnik DS, ki sicer ne slovi kot učinkovit govornik, od katerega pa bi si pričakovali vsaj malo več zagona, pridno sledil menefregističnemu Tremontijevemu naštevanju »dalekovidnih« vladnih ukrepov in dokazovanju, kako da so nujni in pravično porazdeljeni. V določenem trenutku je sicer res zgledalo, da je tajniku DS prekipelo in da bo na ministrova samohvalna drdranja »tovariško« reagiral, a so mu po obetavnem štartu dobesedno zmanjkali argumenti, tako da si je Tremonti privoščil še potegavščino. Zgledalo je in tudi meni se je tako zazdelo, da se bo tajnik DS razpištolil, vsaj ko so zavrteli izviren dokumentarec o dramatičnih manifastacijah v Atenah, pa se nič ni zgodilo. Namesto da bi se navezal na pogumne analize in trdno namero grških demonstrantov, da za dolgoletno družbeno krajo špekulantov in menedžerjev ne bodo plačevali delavci, pa čeprav jih občila celo krivijo za smrt dveh bančnih uslužbencev, ki jim vodstvo banke ni dovolilo izhoda na ulico, je Bersani nekoliko v zadregi, a v bistvu molče sledil Tremontijevim knjigovodskim receptom, da se javni dolg – kot običajno – lahko zmanjša le z nižanjem sociale. Niti ob preglednici, ki je bolj kot očitno prikazovala vedno večji razkorak med revnimi in bogatimi Italijani, se Bersani ni opogumil. Statistična tabela je potrdila, da so italijanske bogate družine v zadnjih dveh letih splošne (splošne?) krize obogatele še za 19 odstotkov in sicer od 740 na 880 milijard evrov (večje razredne razlike v tkzv. razvitih državah so samo v Mehiki, Turčiji, na Portugalskem, v ZDA in na Poljskem). Lahko bi Bersani ne vedel za zadnje pisanje revije Forbes, da je leta 2009 štela Italija 13 milijarderjev namesto prejšnjih 9; nič hudega, če bi tudi ne vedel, da je 10 odstotkov italijanskih družin enako bogatih kot 45 odstotkov revnejših ali, drugače povedano, da ima 10 odstotkov najbogatejših Italijanov 12 krat večje bogastvo od 10 odstotkov najrevnejših, da nas Mehika s 45 kratno razliko med revnimi in bogatimi sicer prekaša, da pa je v naši Evropi neenakost večja le v Angliji (14 kratna), medtem ko je v Nemčiji 7 kratna in na Švedskem »le« 6,2 kratna.

     Vseh teh podatkov ni treba znati na pamet, je pa znak intelektualne lenobe, če si politični veljak za teleoddajo ne priskrbi nekaj solidnih podatkov in protiinformacij. Ko je Tremonti govoril o nekih naravnih zakonitostih privatne lastnine, je bilo pričakovati, da bodo ministrove bedarije tudi še tako bivšemu komunistu sprožile avtomatično reakcijo, Bersani pa je modroval, da so stvari take kot so, ker jih pač »dopušča obstoječi sistem«, kateremu mu ni dodal niti samoumevnega »kapitalistični«, s čimer je samo ponovil, da je ta sistem bistveno-korenito-vsebinsko nespremenljiv in amen. Prav vsi prisotni v oddaji so brez oporekanj sprejeli tudi dejstvo, da so menedžerji za svoje delo lahko zelo dobro plačani, in tudi v tem primeru se je Bersani izkazal kot Levstikov minister Gregor: ampak, ali nam je vsaj jasno, da je glavno delo bajno nagrajenih menedžerjev, kakorkoli pridobivati profit na račun izkoriščanja vedno bolj brezpravnih delavcev? Potem je tekla beseda o Marchionnejevih neprenehnih poskusih ponovnega poniževanja Fiatovih kovinarjev. Ali ne bi vsaj tedaj lahko zaigral na moralne strune in osramotil menedžerja, ki je v Fiatovem tandemu z Montezemolom po zadnjih delokacijskih načrtih (za katere ni niti gotovo, da se bodo uresničili) pokasiral 5,1 milijona evrov! 435 krat več kot njegov delavec oz. še 40 odstotkov več kot lani! Ko ga je Tremonti med oddajo nekako »z leve« provociral, da je sedanja vlada z bankami bolj stroga od Prodijeve, ker jim je povišala davke, medtem ko je prejšnja, v kateri je Bersani držal gospodarski resor, davke bankam in zavarovalnicam znižala, so tajniku DS zmanjkali še zadnji morebitni povratni udarci. Težko bi se pobahal, da je Prodijeva vlada darovala podjetnikom 17 milijard evrov in da se je skupaj z Američani obvezala za nekajletno naložbo težkih 15 milijard evrov za izgradnjo 131 lovcev Lockheed F-35, kar predstavlja polovico sedanjih gospodarskih rezov.

     Scenarij s homologiranimi antagonisti se je ponovil med eno zadnjih oddaj l’Infedele, ko so delavci uspešne tovarne Bialetti predlagali podministru, naj vlada reši tovarno z enostavno prepovedjo njene preselitve – oz. »delokalizacije«, kot tovrstnemu izigravanju bolj učeno danes pravijo, – v Romunijo. Podminister, ki je do te točke še »solidariziral« s sardinskimi delavci, je ob nepojmljivem predlogu izdelovalcev naših slavnih mok z brkatim možičkom,poučno vzdihnil»…eee, to pa je nemogoče!«. In nihče mu ni ugovarjal, nihče od prisotnih levo usmerjenih Lernerjevih gostov se ni vprašal, samo »drugače« vprašal, zakaj ne vlada prepreči selitve industrijskih strojev enostavno z dekretom, nihče od prisotnih »levičarjev«, ki so pri Lernerju vedno dobro zastopani, si kajpak ni drznil predlagati podržavljenje ali podružbljenje tovarn v krizi (teh je danes 102). Zgleda, da se moramo res sprijazniti z žalostno ugotovitvijo, da »si nihče ne utegne več niti predstavljati, da bi lahko podržavili tovarno, ki zaposjuje tisoče delavcev, medtem ko je samoumevno, da se to stori z banko, ki je ostala brez likvidnosti zaradi špekulacij”, je ugotavljal filozof Badiou, medtem ko so vlade boljšega dela sveta pumpale zadolžene banke z milijardami dolarjev in evrov.

     Sinteza. Samo zahvaljujoč se drugačnosti sindikata Fiom v Italiji ni še uspel politični/gospodarski načrt izničenja socialnih pravic, ki jih Fiatovi veljaki in delničarji imenujejo motnje, stavkokaški Tone Hočevar v Delu pa muhavosti (glej Iskro, 24.tm.). Samo pri Fiomu razumejo mednarodni domet sedanjih gospodarskih izsiljevanj in uspejo dogovarjati se tako s poljskimi delavci iz Tyhyja kot s srbskim sindikatom Samostalni iz Kragujevca, s katerimi jih hočejo gospodarji prisiliti v agresivni agonizem (glej Rollerball, Norman Jewison, 1975). Proti »avtoritarni globalizaciji« bodo italijanski kovinarji 16. oktobra priredili manifestacijo, na katero bodo povabili tudi druge antagonistične sile, s katerimi naj bi končno začeli graditi »množično opozicijo«, ki jo na levici tako pogrešamo.

PS.Ekonomisti Jean-Paul Fitoussi, Joseph Stiglitz in Amartya Sen, ki za francosko (Sarkozyjevo in ne Castrovo!) vlado ekipno preurejajo kriterije za merjenje napredka, ki ga še od daleč ne dolča tkzv. PIL/BDP, so mnenja, da je tudi zadnjo gospodarsko krizo, ki se je sicer začela z nenadzorovanimi posojili, povzročilo povečanje neenakosti.

     »Enakost izboljšuje psihično počutje nas vseh«, medtem ko zaradi »povečane neenakosti« zbolita tako družba kot gospodarstvo, sta še zapisala Richard Wilkinson in Kate Picket (ekonomista? psihologa? nevrologa? psihonevroekonomista?).

     Neomarksist Samir Amin pa nas že dolgo prepričuje, da »ali bo Evropa levičarska ali je ne bo«, kajti izhod iz današnje krize je možen, če in samo če bo radikalna levica sposobna zgraditi alternativen evropski blok (bolj kot iz krize kapitalizma Samirja Amina sicer zanima izhod iz kapitalizma v krizi).