Profesor filozofije

 

Piše Samo Pahor:

Potem ko je Primorski dnevnik decembra 2000 objavil spis veljaka Levih demokratov, ki že desetletja poskuša civilizirati Slovence, da bi končno opustili jugoslovanski nacionalizem in postali vredni, da živijo v demokratični in pluralni Italijanski republiki, sem se odločil, da opišem delovanje italijanske nestrpnosti do Slovanov, in posebej do Slovencev, ob severovzhodnem Jadran od leta 1848 do konca leta 2000. 

Spis z naslovom »Zrel čas za človeški zorni kot« je izšel v Primorskem dnevniku dne 2. januarja 2001. Ker mi ni bilo znano, da bi možakar vsaj pasivno obvladal slovenski jezik, sem upal, da mu bodo slovenski tovariši prevedli spis, ki precej podrobno opisuje nestrpno obnašanje njegovih rojakov do mojih rojakov. Drugo upanje je bilo, da bodo Levi demokrati, ki obvladajo slovenski jezik, razpolagali s preverjenimi zgodovinskimi argumenti za dialog s tem njihovim voditeljem. Očitno naivno sem upal, da bodo posredovane podatke uporabili za kakšen kritičen odgovor na njegove izpade vsaj v Primorskem dnevniku, če že ne v Piccolu, čigar bralci potrebujejo in zaslužijo nekaj več zgodovinskega znanja o preteklosti ob severovzhodnem Jadranu, da bodo vedeli, da vse zlo, ki se ni začelo 1. maja 1945, se ni začelo niti 28. oktobra 1922, temveč mnogo prej. Trezno moram ugotoviti, da je bilo moje upanje, da bodo nastopili zoper njegove izpade naši veljaki, ki so imeli vsaj nekaj vpliva v njegovi stranki (Stojan Spetič, Demetrio Volcic, Miloš Budin in še kdo), prazno.

Da sem se takrat odločil za obravnavani spis, je bilo odločilno predvsem dejstvo, da nam je tedaj grozil protiustaven, rasističen zakon, katerega žrtev so postale temeljne človekove pravice, če je res, kot določa 1. člen Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, da »The protection of national minorities and of the rights and freedoms of persons belonging to those minorities forms an integral part of the international protection of human rights …«.

Po zadnjem izpadu tega levičarskega veljaka, bi se spodobilo, da se v Piccolu oglasi Tothov prijatelj Budin in pojasni (bivšemu?) tovarišu, da je zelo pesniško trditi, da je vse ozemlje od Dalmacije do Julijske Benečije pluralno, obenem pa je zelo zločinsko prepustiti neimenovani organizaciji nasilnežev središče Gorice in Trsta. Da je neimenovana organizacija nasilnežev preprečila tako dvojezičnost, kakršno je Ustavno sodišče Italijanske republike opredelilo v treh razsodbah iz let 1982, 1992 in 1996, ni izmišljotina kakega slovenskega prenapeteža, temveč izhaja iz izjave ministra Carla Giovanardija, ki jo je objavil Il Piccolo dne 16. januarja 2004: »Razmejitev, ki bi pomenila vpeljavo dvojezičnosti na celotnem občinskem ozemlju (Gorice in Trsta), bi imela isti učinek, kot vreči vžigalico v smodnišnico«. Prišlo bi do velike eksplozije, do velikega nasilja. Dobro bi bilo tudi pojasniti človeku, ki očitno ne razume slovenskega jezika, da slovensko narodnostno ozemlje (territorio etnico) ni nič drugega kot naselitveno ozemlje slovenskega naroda, na katerem želimo biti Slovenci enakopravni vsem drugim: tretji člen posebnega statuta avtonomne dežele Furlanije-Julijske Benečije opredeljuje to kot »parità di diritti e di trattamento a tutti i cittadini, qualunque sia il gruppo linguistico al quale appartengono« in priznava to na papirju že od 31. januarja 1963. Da pa tega dejansko ni (in je tako kršen ustavni zakon), je zasluga takih ustavnih patriotov kot je on sam.

Povsem bi moralo zadoščati že poznanje italijanskega jezika, da bi ta ustavni patriot razumel, da izraz »territorio di insediamento di minoranza linguistica riconosciuta« ne pomeni nič drugega kot »narodnostno ozemlje«, na katerem naj bi bili pripadniki manjšin deležni popolne enakopravnosti. Če Ustavno sodišče trdi, da je manjšina zaščitena, kadar njeni pripadniki niso prisiljeni, da na naselitvnem ozemlju manjšine, ki ji pripadajo, uporabljajo v odnosih z javnimi oblastmi jezik, ki ni njihov materni jezik, v resnici pa so največkrat prisiljeni tudi na ozemlju (frazioni), kjer naj bi veljal »bilinguismo integrale«, je več kot očitno, da »zaščitni zakon« ni zaščitni zakon.

Če Budin zdaj tega ne more storiti, zaradi že prej sprejetih obveznosti, bi lahko to storil Demetrio Volcic, ki je nedvomno uveden v diplomatske veščine, in bi mu ne smelo biti težko prepričati upokojenega profesorja filozofije.

Vsakemu demokratu bi moralo biti povsem nesporna vrednota enakopravnost in bi mu morala biti jasna razlika med prizadevanjem za enakopravnost in nasprotovanjem enakopravnosti. Veljak demokratske stranke pa vztraja pri dveh nacionalizmih, ki naj bi bila enako zlo.

Če upoštevamo ljudski pomen glagola filozofirati, lahko sklepamo, da se profesor filozofije lahko povsem požvižga na matematiko. Za navadne zemljane pa je verjetno razlika med 190.905 osebami, ki so jih kot begunce registrirale pristojne oblasti, in 350.000 osebami, ki jih vztrajno objokuje veliki prijatelj civiliziranih Slovencev, vsaj nekoliko prevelika.

Mogoče je »čas kislih kumaric« naklonjen objavi tudi tako heretičnega spisa.

Trst, 13. avgusta 2010
Samo Pahor{jcomments on}