Nagrade ne dobi vedno tisti, ki si jo najbolj zasluži. Nedavno je v 98. letu starosti umrla Irena Sendler. V 2. svetovni vojni je dobila v varšavskem getu zaposlitev kot vodovodna inštalaterka in varilka. Imela je prav poseben vzrok za to. Ker je bila Nemka, je poznala nacistične namere glede iztrebljanja Židov.

Na dnu svoje torbe za orodje je tihotapila otročičke iz geta, v zadnjem delu svojega majhnega kamiona pa je imela košaro, v kateri je skrivala večje otroke. Tu je imela tudi psa, ki ga je naučila, da je lajal takrat, ko je morala s kamionom mimo stražarjev pri izhodu iz geta. Vojaki se niso hoteli ukvarjati z lajajočim psom, ki je s svojim lajanjem prikril glasove skritih otrok in dojenčkov. Ireni je tako uspelo iz geta prepeljati okrog 2500 otrok. Ko so nacisti odkrili to njeno dejavnost, so jo nečloveško pretepli in polomili roke in noge. Irena si je zapisala imena vseh otrok, ki jih je rešila in ta spisek hranila skrit v steklenici, ki jo je zakopala pod drevo na svojem dvorišču.

Po vojni je poskušala najti preživele starše in jih povezati z njihovimi otroki. Žal je večina staršev končala v plinskih celicah. Otroci, ki jim je Irena pomagala, so bili razdeljeni po domovih ali pa so jih posvojile različne družine. Irena je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Ni je dobila. Prejel jo je Al Gore – za slikovno predstavitev o globalnem segrevanju. Nato jo je dobil Barack Obama – za svoje obljube v kampanji za predsednika ZDA. Minilo je 65 let od konca 2. svetovne vojne. To pisanje naj obudi spomin na desetine milijonov ponižanih, mučenih, ubitih človeških bitij in naj prebudi moči v nas, da se kaj takega ne bo ponovilo. Po izjavah nekaterih, da je holokavst izmišljen mit, je pomembno zaščititi resnico pred poskusi, da jo predrugačijo laži.

Več o tem na www.irenasendler.org