V soboto je potekal Pohod v spomin na prenos ranjencev od osrednjih partizanskih bolnišnic IX.Korpusa do Loške doline, od tam pa z zavezniškimi letali dalje čez Jadransko morje. Šlo je za veliko humano dejanje partizanskega osvobodilnega gibanja, katerega razsežnosti bi v bogatejših državah izzvale snemanje filma. Film pa bi zaradi priklica publike skoraj gotovo izmaličil dejansko vsebino, ki je bila po svoje enostavna, zelo naporna in veličastna.
Pol primorsko gorenjskega Korpusa je ob koncu avgusta 1944 sodelovalo pri 140 kilometrov dolgem prenosu, ki je trajal dva tedna. Na zadnjem delu poti so ranjence prevzele enote VII. Korpusa.Zaradi varovanja bokov, za kar je skrbelo kar nekaj brigad (v strukturi partizanske vojske od 800 do 1.100 borcev), ni osrednja kolona z ranjenci naletela nikjer na večje ovire. V njej je bilo tudi nekaj sestreljenih zavezniških letalcev, ki so po pristanku naleteli na partizanske patrole in so ostali zavarovani na osvobojenih predelih Slovenije. Tisti, ki so padli v roke kolaboracionistom, so končali v roke Gestapu, že nekaj časa pa nas revizionistična propaganda prepričuje, da so se kolaboracionisti dejansko premeteno pripravljali ‘na prihod Angležev’!

Kolona z ranjenci je štela okrog 1.000 ljudi: nekaj več kot 100 je bilo ranjencev, nekaj več kot 800 je bilo nosačev – po 400 borcev je izmenično nosilo in 400 borcev je med hojo počivalo, ostali so bili pripadniki medicinskega osebja in drugih pomožnih služb.

Spominski pohod na simbolni razdalji nekaj več kot 30 km se je že sedemindvajsetič pričel v Želinu na križišču za Cerkno na cesti Idrija – Most na Soči. Zaradi napovedi celodnevnega slabega vremena – tako je tudi bilo – se je zbralo na startu le 60 pohodnikov in pohodnic (lani 130 – tudi naliv, predlani 180). Strma pot jih je v dežju vodila najprej do Jagršč, kjer so se ogreli s čajem, in nato po planoti do Idrijskih Krnic. Tam je bila pripravljena malica v obliki jote in ocvirkovke (poseben masten kruh). Naslednja točka s pijačo je bila na Oblakovem vrhu, znanem iz kasnejšega filma Balada o trobenti in oblaku, med vojno pa strateška operativna točka: kdor je nadziral tisti prelaz, je imel dovolj manevrskega prostora za premike po delu Primorske in po Idrijskem.

Sledil je vzpon do Vojščice in grobišča, ki nima neposredne povezave s pohodom ranjencev, je pa med večjimi iz zadnjih mesecev vojne, ko so enote IX: Korpusa morale skozi še zadnje obroče in ofenzivo, preden sta Korpus in IV. Armada lahko sprožila prodor proti Trstu in Gorici. Na zaradi vremena kratki slovesnosti, ki jo je ovrednotila častna straža Slovenske vojske, je spregovoril predstavnik Zveze borcev, nato se je premik nadaljeval do Vojskega, kjer so se pridružili praporščaki z bojnimi zastavami in skupina v muzejske uniforme oblečenih in z muzejskim orožjem oboroženih ‘partizanov’, ki so na proslavi predstavljali kuliso govornikom, dramski skupini in pevskemu zboru. Pohodniki so se pomešali med ostale udeležence ‘mitinga’, vsi pa so takoj po zaključku programa zapustili prizorišče, kajti usula se je nova pošiljka dežja.

O tem, kar ste sedaj prebrali, ni Slovenska tiskovna agencija STA napisala ničesar. Omejila se je na poročanje s Hudega polja (v Trnovskem gozdu okrog 7 km daleč od Vojskega), kjer stoji spomenik posvečen bolnišnici Pavli in je tam bila v jutranjih urah prav tako proslava z enako ali podobno vsebino – sicer pa brez programa in brez pohodnikov. Zakaj tako? Ker agencije pošiljajo svoje dopisnike tja, kjer se pojavljajo ministri. V tem primeru ministrica za obrambo. Na Vojskem pa je občuteno, strokovno in tehtno spregovorila večini neznana udeleženka pohoda iz Ljubljane, ki je peš opravila vseh 30 in več kilometrov dolgo pot s približno 1.100 m višinske razlike.

Ministrica Jelušičeva nima pri tem nobene odgovornosti (si mislim), gre pa za (ne)profesionalnost novinarstva.{jcomments on}