…so po prejšnjih podobnih, a osamljenih neuspešnih jecljanjih, pred tednom dni svečano izjavili (napovedali? želeli? zavkazali?) gospodarji in vladarji z oprodami vred, ugasnili motor zgodovine in ustavili sonce na nebu. In vsi bi že srečni bili, in kruh in – s pesniško licentio – jahte in tekoči trak že skoro »delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«; in skoro bi si Marchionne znižal plačo na 435-inko sedanje in v harmoničnem sozvočju z gospo (ali gospodično, ne vem) Marcegaglio  razpolovil delovne urnike vseh delavcev in proletarcev; začel se je že cediti med in naletavala je mana in bili smo na tem, da bo ročno delo enako poplačano kot umsko in se je Karl Marx že pripravljal na zaslužen dopust…

 

…ko so bili prisiljeni tisti presneti razredni boj, pomislite, prav njegovi dobronamerni grobarji pred par dnevi in proti lastni volji obuditi od mrtvih! In tako je tudi skopnel komunistični beli teden.

     »Paradiž na zemlji so zapravili razgrajači v zamaščenih kombinezonih!«, so rekli na vrhu in – kar se je prvič zgodilo, ampak vse se enkrat začne –  samovoljno razveljavili delovno pogodbo kovinarjev. Le zato, »da bi podjetjem zagotovili čim boljšo zaščito«, je niti malo v zadregi opravičeval protizakonito odločitev predsednik Federmeccanice Ceccardi; šolnike je pod Tremontijevo taktirko že prej z zakonom v roki zdesetkala, a zgleda, da ne ukrotila, naočarka Gelminijeva. Pri obujanju še toplega ranjkega so seveda prikimavali vladni možje, v prvi vrsti bivši socialist Sacconi, in tisti sindikalisti, ki se jim votla glava še naprej sprehaja po poljanah nebeške brezrazrednosti: UIL in zlasti CISL, nespoznatna mati tistega nesrečnega FIM-a, ki je še v poznih sedemdesetih letih nosil v gumbnici marjetico s pet plus tremi cvetnimi listi, ki so simbolizirali boj za 35-urni delovni teden. Ah, tempora!

     V času nastajanja Delavskega statuta, zakona 300 (1970), najdragocenejše uzakonjene zmage delavskega razreda in celotne italijanske družbe po drugi svetovni vojni, je Dario Fo s svojo skupino Nuova scena uspešno nastopal v dvoranah, tovarnah in društvih s predstavo L’operaio conosce 300 parole, il pardone 1000, per questo lui è il padrone (Delavec pozna 300 besed, gospodar 1000, zato je on gospodar). S pogumnim množičnim bojem dosežen Statut so »odgovorni« – tudi levičarski – politiki za »dobrobit gospodarstva« in v veselje gospodarjem sicer kasneje nekajkrat oklestili, še najbolj z uvajanjem »modernejših« oblik prekernega dela in s pokojninskimi protireformami, toda jedro statuta, ki pravi, da so postale izbojevane delavske pravice neodtujljiva kulturna dediščina demokratične družbe v celoti, je ostalo nedotaknjeno.

     Vse do Marchionneja, ki ne zgleda, da bi obvladal italijanski jezik dosti bolje od Fojevih delavcev, ki pa je spretno izkoristil gospodarsko paniko in strah pred izgubo delovnega mesta in tako začel glodati zapečatena družbena pravila vzporedno z Berlusconijevimi napadi na Ustavo. Fiatov »prvi mož«, poverjeni upravitelj, menedžer ali bolj enostavno gospodar je vsilil svojim delavcem »modernejše« tolmačenje pravic za novo tisočletje, ko naj ne bi bilo več razlik med hotenji in željami različnih »slojev«, saj se vendar vsi želimo in hočemo povleči iz svetovne krize, ki naj bi nas prav vse hudo prizadela.

     Zastavonoša italijanske kapitalistične arogance tako danes trdi, kar od zmeraj trdijo vsi gospodarji širom po svetu, da lahko ohranimo delovna mesta, le če smo konkurenčni, konkurenčni pa smo, le če več delamo za manjšo plačo, se pravi za manjšo od konkurentove in tako naprej do Nepala, Indonezije… Italijansko gospodarstvo, pravi gazda, naj bi torej pogojevale plače, ki da niso nikoli prenizke. Vse zgleda, da se danes bogatašem ne zdi več smiselno postaviti tovarno, kaj pomembnega zgraditi, vlagati v dolgoročen proces, proizvajati: edini cilj je hiter zaslužek, edina skrb maksimalni profiti in divja konkurenca z najcenejšo delovno silo.Pred  šestimi leti je Marchionne med enim od prvih nastopov izjavil, da delo bremeni Fiat le za  6/7 odstotkov in da zato delavske plače ne predstavljajo glavnega vprašanja! Razlika med tedaj in danes je v tem, da so se tedaj avtomobili še dobro prodajali, delavčeva jamstva niso še načenjala zajamčenih profitov, ni še grozila darwinistična konkurenca in finančne špekulacije se še niso povampirile do današnjih razsežnosti: zato je bil za Marchionneja in Fiatove delničarje zaslužek sprejemljiv.

     Danes pa, ko je evropske avomobilske proizvodnje za 35% preveč, bi se morali najprej vprašati (ampak kdo?), ali je avtomobilska proizvodnja, ki je usmerjala gospodarstva povojne dobe, dokončno odigrala svojo vodilno vlogo. Na tej točki se nam odpira Vprašanje vprašanj, kaj in zakaj proizvajati, toda ne verjamem, da se ga bo Marchionne v bljižnji bodočnosti resno lotil, ker bi ga tako zahtevno razmišljanje peljalo daleč od sedanjih službenih obveznosti. Kot včeraj, mora danes  skrbeti v prvi vrsti za dividende Fiatovih delničarjev in posledično za svoj bančni račun; občasno mora tudi zaigrati tisto o koncu razrednega boja, kar pa bi se niti ne sanjalo staremu framazonu Vittoriu Valletti, ki je preko štiri razgibana desetletja gospodaril Fiatu in za dosti nižjo plačo. (Ponovimo malo o razrednih razmerjih: če je bilo leta 1950 razmerje med povprečno delavsko in direktorsko plačo 1 proti 30, znaša danes to razmerje približno 1 proti 450, tako v Ameriki kot v ostalem »razvitem« svetu;  Marchionnejeva letna plača  znaša torej 5,1 milijonov evrov in je 435 krat večja od plače Fiatovega delavca, medtem ko je bila plača njegovega daljnega predhodnika Vallette »le« 20 višja od delavske; razsvetljeni Olivetti je menil, da bi razlike ne smele biti večje od 1 proti pet; v kitajskih revijah smo v času po kulturni revoluciji brali, da je bila največja razlika v plačah 1 proti 2; Lenin je v svoji Država in revolucija predvideval, da bo po revoluciji plača parlamentarca enaka srednji plači industrijskega delavca; pri komunističnem dnevniku il manifesto imajo, ko jo prejmejo, vsi enako plačo, od urednika do tiskarja). Ah, mores!

   Res mislim, da je Marchionneja presunilo, kar je doživel med – imenujmo ga tako – pogajanjem s sindikalnim voditeljem kovinarjev General Motors in Chryslerja Ronom Gettelfingerjem v zvezi z združitvijo ameriške avtombilske tovarne s Fiatom. Pogojem Fiatovega gazde, da bo moral sindikat pač sprejeti »kulturo revščine« namesto »kulture pridobljenih pravic«, kar naj bi bile odpravnina in zdravstveno zavarovanje poleg štiriletnega stavkovnega »molka«, je Gettelfinger klonil, potem pa mu je rekel: »Zakaj ne sedaj z menoj  prisedete k 75-letni udovi, ki ne more več pod operacijo in ki ste ji vi ubili moža?«. Ganjeni Marchionne pa ni spremenil svojega protidelavskega ultimatuma, ker ga tudi ne more, saj ni resnično njegov. Tudi on je, revček, vklenjen v zlate verige tržne logike: zakaj se mi ne smili?

 

PS. O gospodarjih in njihovih vladnih pomočnikih od vedno vemo, kakšne so njihove osnovne, recimo kar ontološke misli: da jim njihova nezamenljiva družbena vloga dovoljuje ali celo narekuje tako odstopanja od družbrnih pravil, kar npr. delovne pogodbe nedvomno so, kot davčne utaje, podkupovanja, zastrupljanja voda itd.. Težje je razumeti, kakšni publiki so mislili pri Demokratski stranki, da bo govoril tajnik CISL-a Raffaele Bonanni, ko so ga povabili na svoj vsedržavni praznik; tam so ga resda izžvižgali in okadili pripadniki socialnih centrov, toda, če je skorajšnjega mučenika vehementno branilo celotno vodstvo DS – in to smo videli po deesovski tretji mreži – s protestom niso bili nezadovoljni niti strankini aktivisti za točilnim pultom, ki niso pozabili na še svež Bonnanijev podpis pod predajo Confindustriji. Podobno se je malo prej na istem prazniku dogodilo že predsedniku senata in odvetniku mafijcev Schifaniju, še prej pa ustanovitelju Berlusconijeve stranke in njegovemu mafijskemu prijatelju ergo parlamentarcu Marcellu Dell’Utriju (resnici na ljubo to ni bilo na prazniku DS). Sprenevedavo vprašanje: ker je na prazniku predvidena kot zanalašč tudi diskusija o Fiatu, zakaj ni na njej predvidena prisotnost edine historičnomaterialistične opozicijske sile – FIOM-a?

    Minister Tremonti je na enemu od zadnjih pogrebov razrednega boja modroval, da je zaščita delavca na delovnem mestu »luksus«, zastarela pridobitev, potrata, ki si je moderen produktivni sistem ne more več privoščiti. Še bo praznikov, žvižganje pa je od pamtiveka brezplačno razkošje.