Z delavci so se mediji do prav malo časa od tega, dokler niso začeli plezati na strehe, bolj malo pečali. Medijsko še manj privlačni so sindikati, posebno če neprilagojeni, sledijo stavke, zasedbe tovarn, raziskovalnih centrov in šol, ki bi jih dobromisleča večina kar zradirala. Na tej točki nas začenjajo režimska trobila že strašiti s Cigani, oz. s cigani.

Če pa delavci & študentje (!) zalučajo še jajca in rdečo farbo v sedež kvazisindikata CISL, smo po mnenju ministra Sacconija pri nič manj kot »podlih terorističnih dejanjih«, nakar se začne lov na Bin Ladne. Oblast in njeni prijateljski sindikati niso zaskrbljeni zaradi regimentov brezposelne mladine, nizkih plač, kršenja delovnih pogodb in vprašljivih pokojnin – skrbijo jih jajca. Ne vedo, ali nočejo vedet, da so z jajci na sedež CISL leteli tudi letaki s pojasnilom, da je tisti sindikat danes »del kaste, ki ne pozna vsakodnevnih problemov in odloča na koži delavcev, ne da bi se zavedela, kaj pomeni izguba pravic in dostojanstvo«.   
       Dobro vemo, da oblast s teroristističnimi strašili že od nekdaj le blefira, saj se ni še zgodilo, da bi ji »teroristi« kdaj zamajali stolček, večinoma so ji ga utrdili. Ni pa rečeno, da je ne bo vsaj malo streznila manifestacija, ki jo kovinarski sindikat FIOM- CGIL pripravlja za 16. oktober v Rimu. Pa ne toliko zaradi množičnosti, ki jo napovedujejo že dosedanji obetavni pristopi, kolikor zaradi jasnega sporočila, da je treba delo plačati in delavca spoštovati. Pa tudi zaradi kakovostnega profila udeležencev.
       Po dosedanjih odzivih in napovedih vse kaže, da bo to najpomembnejša sindikalna manifestacija po 35-dnevni neuspešni zasedbi Fiata pred točno tridesetimi leti, ko sta se s porazom  turinskih kovinarjev začela cefrati sindikalno sožitje in tradicionalna italijanska delavska solidarnost; 15. oktobra leta 1980 je zmagala liberistična varianta kapitalizma, osnovana na svobodnem izkoriščanju delovne sile in na  neomejenem ropanju družbenega bogastva: Fiat je tedaj z eno samo potezo poslal v dopolnilno blagajno 23 tisoč delavcev, skoro toliko kot jih je letos dokončno oropala dela šolska – šolska? – ministrica Gelmontijeva. Toda sobotna ne bo le klasična sindikalna manifestacija, čeprav jo je oklical najbolj sindikaliziran sindikat, niti samo italijanska, čeprav bo v Rimu. 16.oktober se spreminja v pravi mednarodni protikapitalistični torej politični shod. Na programu ni nobenega naskoka na Zimski dvorec, vse pa kaže, da bo za vse delavce in celotno demokratično družbo nadvse pomemben dan.   
       Zaradi njegovega političnega naboja se ga bojijo in mu milo rečeno nadlegujejo skoro vsa občila, tudi »napredna«, skoro vse stranke, tudi demokratska. Sveta zveza Confindustrije, vlade in njihovih prijateljskih sindikatov CISL in UIL pa je svojo kampanijo proti organizatorju FIOM izpeljala bolj strateško: začela je z enostransko razveljavitvijo vsedržavne pogodbe kovinarjev – brez pristanka FIOM, nadaljevala s kriminalizacijo jajc, – ki jih je spet naprtila FIOM, zaključila pa v soboto, 9. oktobra, z manifestacijo »za davčno reformo«, dejansko pa proti FIOM. Tedaj je pred stotisočglavo množico, ki jo je blagoslovil sam minister Sacconi, tajnik CISL Bonnani nazdravil Marchionneju z: »Deset, sto, tisoč Pomiglianov!«, kar bi predragi Cipputi lahko prevedel: »Nestrpno čakamo še sto tisoč dežnikov!«
       Manifestacija bo kronala številne sindikalne pobude, ki so pretresale Evropsko unijo v zadnjih tednih, ko so se delavski in ne le delavski protesti proti koncu septembra in v začetku oktobra zgostili proti naraščajoči socialni mizeriji, ki je kapitalizem ne more olajšati, še manj odpraviti. Poleg neštetih delavskih manifestacij in vsedržavnih stavk od Francije, Slovenije in Italije do Španije in Grčije je pod geslom »Oropali so nas bodočnosti« 8. oktobra demonstriralo tudi 300 tisoč študentov v 83 italijanskih mestih, tudi v Trstu (tiste »naše pravice« na že neštetokrat videnem transparentu slovenskih študentov pa bi res lahko posodobili).
       Ne zaradi številčnosti, pač pa zaradi njenega širokega političnega naboja, je bila med vsemi najpomembnejša pisana evropska manifestacija 29. septembra v Bruslju, kjer se je ob Konfederaciji evropskih sindikatov (CES) zbralo 100 tisoč delavcev iz 24 evropskih držav; njen generalni tajnik John Monks, ki sicer ne slovi kot pretirani revolucionar, se je obrnil neposredno na voditelje Evropske unije z opozorilom, da če bodo poslušali samo tržišča, ne da bi se menili za naraščajočo jezo in zaskrbljenosti delavcev, »bo nezadovoljstvo eksplodiralo!« O možnosti »eksplozij« so poročali tudi iz Slovenije, Grčije in Francije in to večkrat.
       K sobotni manifestaciji je pristopil ustanovitekj in bivši tajnik nemške levičarske federacije Linke (12% glasov na zadnjih volitvah) ter član Evropske levice v Evropskem parlamentu Oskar Lafontaine. Najprej omenjam njega, prvič,ker je Linke na svojem zadnjem kongresu vstavila v program »politično stavko«, česar ni še storila nobena levičarska stranka in, drugič, ker je na zadnjem prazniku Federacije levice neskesani marksist Lafontaine podvomil v učinkovitost velikih manifestacij, ker da so se gospodarji in vlade nanje že privadili, medtem ko »vladajoči razred lahko prebudimo, samo če prekinemo proizvodnjo«: o tem bo potrebno razmišljati, a po 16. oktobru. Pristopil je že omenjeni generalni tajnik Evropske konfederacije sindikatov John Monks s povdarkom, da gre za »boj, da ohranimo socialno Evropo«. Tajniku FIOM Mauriziu Landiniju je Bob King v imenu milijona delavcev in upokojencev UAW tovarne Chrysler izrazil »mednarodno solidarnost«  in mu čestital za premočrten boj za delavske pravice in dostojanstvo. James P. Hoffa je v imenu 1,4 milijona članov Mednarodne bratovščine prevoznikov (International brotherhood of Teamsters; spomni se: Silvester Stallone kot Jimmy Novak kot Jimmy Hoffa v filmu F.I.S.T. Normana Jewisona, 1978), mu najavil prisotnost na manifestaciji in se obvezal za skupen nastop »proti Fiatovim poskusom brisanja pravic in dostojanstva ter odpravljanja kolektivnih delovnih pogodb tako v Italiji kot v Združenih državah«. Generalni tajnik Mednarodne federacije kovinarjev je v imenu 25 milijonov vpisanih izrazil »brezpogojno solidarnost našim bratom in sestram, ki bodo manifestirali za resnično demokracijo« in podprl »boj proti obstoječi zakonodaji o priseljeništvu, ki krši tako osnovne pravice migrantov kot tudi vseh ostalih državljanov in delavcev«.
       Podpora manifestaciji narašča z dneva v dan. Pristopajo prekerni šolniki, uradniki, delavci, ANPI, aktivisti za javno upravljanje vode, Arci, Emergency, pisatelji, intelektualci, umetniki, levičarske stranke, vijolično ljudstvo, socialni centri. »Podpiram FIOM-ovo manifestacijo, ker brani tudi našo Ustavo«, piše pisatelj Antonio Tabucchi, podobno je povedal tudi Montalbanov oče Andrea Camilleri. Prisotni bodo nekdanji voditelj »nepokornih« Luca Casarini, član vodstva CGIL Gianni Rinaldini in Giorgio Cremaschi, nepogrešljiv koordinator skupnosti San Benedetto v Genovi don Andrea Gallo (na povorki bo nosil »Ustavo v eni in Evangelij v drugi roki«), zimzeleni Giulio Marcon, neskesani oporečnik Guido Viale in, kar me tudi osebno prijetno preseneča, najštevilnejši italijanski sindikat, sindikat upokojencev SPI-CGIL.

PS. Prvega in drugega oktobra je bila v Rimu 9. evropska konferenca  Svetovne sindikalne federacije (WFTU), ki deluje od leta 1945, danes predvsem v Aziji in Latinski Ameriki, združuje 200 organizacij in je z 80 milijoni vpisanih največja sindikalna organizacija na svetu. Medtem ko se Konfederacija evropskih sindikatov (CES) – resnici na ljubo – doslej ni prepričljivo zoperstavljala gospodarskim izbiram EU, tako da ji je predstavnik grškega sindikata PAME George Pontikos celo očital »nenačelnost in podrejenost liberistični politiki«, predlaga WFTU zajamčen minimalni evropski dohodek  za vse zaščitene in nezaščitene evropske delavce in prekinitev trgovanja z vsemi državami, ki ne bi spoštovale skupek minimalnih delovnih zaščitnih norm; v Rimu si je izbrala spodbudno geslo »Evropski delavci, vstanite!«.   
       Teoretik liberizma Adam Smith je že dve stoletji in pol od tega pametno zapisal, da so kapitalisti  močnejši od delavcev, ne kljub temu, ampak prav zato, ker so manjštevilni in se torej lažje povežejo in domenijo.
       Ampak tedaj še ni bilo sindikatov, pravi optimist.
       Toda sindikati danes delujejo v različnih in zelo različnih pogojih, kar jim zakomplicira načrtovanje enotnih ciljev, odgovarja pesimist.
       Realistični kovinar bo prepričal prekernega in brezposelnega delavca, da bo v soboto manifestiral predvsem za njiju. Za njiju in za člane odsotnih FIM-CISL in UILM-UIL, s katerimi so se dolgo časa skupaj borili, nedvomno tudi na zadnji stavki ladjedelničarjev: ker jih je namreč v Tržiču stavkalo 95 odstotkov, pomeni, da niso stavkali samo FIOM-ovci, o čemer so pričale tudi zeleno-bele-rdeče sindikalne zastave in kar potrjuje pravilnost razrednega pogleda, da ne smemo nikdar istovetiti vodstva z bazo.