Piše Stojan Spetič

Nekaterim med nami je celo premalo, za druge tudi preveč. Glavno, da je. Če niste razumeli, pišem o Federaciji ali Zvezi levice, ki ravnokar nastaja in bo imela konec tedna v Rimu svoj vsedržavni kongres.

(comments on}
    Gre za postopek zbliževanja in združevanja levih sil, ki se tako ali drugače sklicujejo na izročilo KPI. To so Stranka komunistične prenove (SKP), Stranka italijanskih komunistov, gibanje “Socializem 2000” in združenje “Delo in solidarnost” nastalo v okviru CGIL.
    Nekaterim se zdi časovni potek združevanja prepočasen, drugim prehiter. Tu velja omeniti anekdoto, ki jo pripovedujejo v Palestini: Karavana gre mimo vasice, sredi katere sedi starec. Vprašajo ga, koliko ur je še do Jeruzalema, a starec molči in ne odgovarja niti na večkrat ponovljeno vprašanje. Vodja karavane odredi odhod, ko prehodi kakih sto metrov zasliši starčev glas: “Šest ur!” Vpraša ga, zakaj je prej molčal, sedaj pa odgovarja in starec: “Najprej sem hotel videti, kako hitro hodite.” Isto velja za levico v Italiji. Očitno je sedaj napočil le trenutek oblikovanja Federacije.
    V Federaciji ai Zvezi levice bo vsaka stranka ali gibanje ohranila samostojnost, del svojih pristojnosti pa bo poverila organom Federacije levice, ki zategadelj ne bo samo volilni kartel, pač pa politični subjekt, ki ostaja odprt tudi drugim levičarskim silam.
    V procesu ustanavljanja oziroma utrjevanja Federacije levice velja poudariti še drugo težnjo in sicer po združitvi vseh komunistov v eno samo stranko. To nikakor ne pomeni podcenjevati federativno organiziranost levice, pač pa potrditi spoznanje, da je obstoj dveh komunističnih strank sedaj pravi nesmisel, ki ga ljudje ne razumejo.
    Najbolj ogreti za takojšnjo združitev so Dilibertovi italijanski komunisti, medtem ko prevladuje v SKP večja previdnost, tudi zaradi nekaterih nerešenih vozlov. Med njimi prevladuje problem notranje organiziranosti in sistema odločanja. V SIK je namreč v veljavi demokratični centralizem, medtem ko je SKP organizirana v frakcije in struje. V primeru združitve bosta stranki morali doseči kompromisni sporazum, da se zagotovita notranji pluralizem in učinkovitost odločanja.
    Drugi mož v vodstvu SKP, Claudio Grassi, je mnenja, da je z oblikovanjem federacije levice napočil tudi čas za združitev komunistov, medtem ko tajnik SKP Paolo Ferrero pravi, da bo vprašanje združitve komunistov v eno samo stranko na dnevnem redu prihodnjega kongresa stranke. Dogovorjeno je, da bosta SIK in SKP imeli svoj kongres najkasneje v naslednjih šestih mesecih. Če bodo spomladi volitve tudi prej.
    Na krajevnih kongresih, ki so zabeležili kar lepo udeležbo, se je razprava sukala predvsem okoli glavne politične dileme, se pravi snovanja koalicije, ki naj zapodi Berlusconija in njegove z oblasti. Večina je mnenja, da je treba oblikovati čim širše demokratično zavezništvo, podobno odborom za narodno osvoboditev v času druge svetovne vojne, ko so v Italiji komunisti sodelovali s socialisti, liberalci, demokristjani in celo monarhisti, le da so zrušili fašizem in dali državi novo ustavno ureditev. Redki so, ki bi bili pripravljeni sodelovati v novi levosredinski vladi, kjer bi prevladala prepirljivost, kot v preteklosti. Raje bi se levica dogovorila z ostalimi o nekaj temeljnih programskih točkah, ki bi obvezovale vlado. Te so boj proti prekernosti na delovnih mestih, okrepitev javnega šolstva, reforma davčnega sistema, da bodo bogati plačevali več, revni pa manj kot doslej.
    Glede volitev je prišlo na krajevnih kongresih Federacije levice do večkat poudarjenih pozivov Vendolovi stranki “Levica, ekologija, svoboda” (LES) k dogovarjanju, da bi ne zapravljali glasov in ne škodovali boju leve sredine proti desnici. Ponekod predlagajo, naj bi Federacija levice in LES sklenili sporazum o skupnem nastopu na volitvah.
    Ne gre skrivati dejstva, da je predlog naletel na pomisleke tudi med komunisti, ki niso navdušeni nad nekaterimi značilnostmi nove stranke, kot je pretiran “kult osebnosti” njenega voditelja. Pa vendar prevladuje pri vseh realizem ob spoznanju, da bo na prihodnjih parlamentarnih volitvah glavno osvojiti senat, kjer je že Prodi imel težave. Po ustavi se namreč senat voli po deželah, brez ostankov. Izračun na osnovi zadnjih deželnih volitev pa nam pove, da bi Federacija levice in LES z ločenim nastopom izvolili dva, morda tri senatorje, skupaj pa več kot 20. Kar za levosredinsko koalicijo niso mačje solze!
    Realizem je že prevladal na Goriškem, kjer Federacija levice, LES in Forum snujejo skupne liste za prihodnje pokrajinske volitve. V Trstu je bil predlog o dialogu in oblikovanju skupnih list izražen na kongresu federacije, ki ga je prijateljsko pozdravil predstavnik LES F. Vallon.
    V bodoče ne gre izključiti še tesnejše sodelovanje v okviru raznolike levice. Federativna oblika povezovanja bi lahko bila zanimiva za vse.