“Mednarodna skupnost” je torej sklenila, da vojaško poseže v Libiji proti režimu polkovnika Gadafija. Hkrati pa ob svojih obalah zavrača tisoče beguncev, ki zapuščajo Libijo (in Tunizijo). Prvi zaradi vojne, drugi pa zato, ker se je obljubljena “demokracija” že sprevrgla v nekakšno napol demokracijo pod vojaškim nadzorom, kot v Egiptu.
{jcomments on}
NATO, kot se zdi, skrbita predvsem libijska nafta in plin. Zato pripravlja vojaški poseg, ki naj bi prinesel Libijcem “demokracijo”, približno tako, kot jo je prinesel v Afganistan, Irak in Kosovo.
Da sami sebi ne verjamejo priča dejstvo, da je Italija zaprosila NATO za vojaško kritje v primeru Gadafijevega maščevanja. Predlog je dal Massimo D’Alema. Sploh pa je “opozicija” v italijanskem parlamentu podprla zamisel o vojaškem posegu, medtem ko se ji o humanitarni pomoči še sanja ne.
Gadafija levičarji nimamo radi, tudi mu nismo poljubljali rok. Toda vojaški posegi (in okupacije) niso rešitev za mednarodne krize.
Prej ali slej bomo morali preveriti, kaj se je zgodilo v Sredozemlju, kjer so sprva govorili o množičnih vstajah in demokratičnih revolucijah. Res je, da je ljudstvo šlo na ulice in zrušile gnile diktature, toda odločilni dejavnik je bila povsod vojska, ki je vzpostavila svoj režim. In niti ni treba posebej poudarjati, da so vojske v Egiptu in Tuniziji povsem odvisne od ameriške podpore in pomoči. Ker ščitijo naftne vrelce in mir z Izraelom.