V teku je vojna z Libijo, letalski in raketni napad. Bombe in rakete padajo po Tripoliju in Bengasiju.

{jcomments on}

 

Prvi so napadli Francozi, nato Angleži, Kanadčani in končno še Amerikanci. Ti so, kajpak, izstrelili na Tripolis kakih sto raket, trdeč, da uničujejo protiletalsko obrambo. (Najbrž zato, ker so Libijci sestrelili francosko bojno letalo.) Predvsem pa so ZDA sporočile zaveznikom v NATO, da sedaj poveljujejo oni sami, drugi naj se jim lepo podredijo in počakajo na ameriško dovoljenje. Italija hinavsko sodeluje tako, da daje na razpolago baze, torej odskočne deske za napad. Slovenija v napadu ne sodeluje.
Višek hinavstva je v tem, da vsi trdijo, kako nameravajo z napadom pomagati libijski opoziciji, ki želi zrušiti režim polkovnika Gadafija. O libijski nafti in plinu seveda niti besede.
Izkušnje iz Afganistana, Iraka in Kosova očitno niso nikogar naučile, da vojaški napad lahko samo strne Libijce v svojem narodnem ponosu in torej utrdi samodržca na oblasti.
Gadafija na koncu lahko tudi obesijo, kot so Sadama, toda vprašati se moramo, ali ne bo to dalo duška Al Kaidi in drugim terorističnim organizacijam.
Italija sodeluje v napadu, najbrž tudi aktivno, kot pravi minister La Russa, vendar se drži nekako ob strani. Sramotno pa je, da so v parlamentu odobrili napad takorekoč vsi, tudi opozicijske stranke demokratov in Italije vrednot. Berlusconijevo poljubljanje Gadafijevih rok je že pozabljeno.

Medtem italijanska oblast nasilno odganja begunce iz Libije, torej prav tiste, katere (pravijo) branijo z oboroženim napadom.