20 let samostojne Slovenije: luči in sence

Kaj pravzaprav praznuje Slovenija? Pred dvajsetimi leti se je plebiscitarno odločila za izstop iz razpadajoče SFR Jugoslavije in državno samostojnost. To ji je omogočilo predvsem dejstvo, da je bila – kljub vsemu – jugoslovanska ustava zasnovana na pravici narodov do samoodločbe. In suverena Slovenija je to sklenila s plebiscitom.Vendar to ni vse.

 

{jcomments on}

Slovenija se je takrat odločila za nagel prehod v kapitalizem, kar je pomenilo obsežne privatizacije. Dr. Mencinger danes priznava, da je šlo za ropanje narodne imovine. Pri tem se je krepko okoristila katoliška cerkev, ki ji je država vrnila nekdanjo fevdalno imovino.

Hkrati se je Slovenija odločila tudi za čimprejšnje članstvo v Evropski Uniji. Zato je plačala vstopnico, sprejela je članstvo vojaškem paktu NATO. Njeni vojaki so sedaj v Afganistanu in še drugje.

Za vstop v EU je morala tudi sprejeti nova ustavna določila, vključno z normami o prodaji nepremičnin tujcem.

Cena za samostojnost je bila torej velika. Slovenija je bila prisiljena tudi v vojno z JLA, ki je skušala izstop iz SFRJ preprečiti s silo. Vojna je bila, resnici na ljubo, kratkotrajna in je sploh ni mogoče primerjati z drugimi vojnimi dogodki na Balkanu, predvsem v Bosni in Hercegovini, kjer je etnično čiščenje terjalo na stotisoče življenj.

Vendar je Slovenija plačala tudi druge cene. Njen turbokapitalizem ni obrodil velikih sadov, brezposelnost je rekordna in kronična, pravice tujih delavcev so pod vsako ravnijo dostojnosti. Usoda 30 tisoč „izbrisanih“, žrtev slovenskega birokratskega etničnega čiščenja pa se šele sedaj ureja, ko je za marsikoga prepozno. V državi se bohotijo nacionalizem in mržnja do drugačnih, predvsem Romov.

Dvajset let slovenske zgodovine je zaznamoval niz afer o prodajanju orožja po svetu in nelegalnih izkupičkih, ki so krili stroške politike.

Tudi ni mogoče reči, da je Slovenija dosegla politično stabilnost. Res je, da se na vladi menjujejo liberalno-reformistične in konzervativno-populistične koalicije, v dužbi pa še vedno odločajo novi domači in tuji kapitalisti. Malo je še zares „slovenskega“. Banke so pograbili Italijani in Avstrijci, ki tako nadzorujejo finančne posle in izbire. Domači kapitalisti pa se udinjajo politiki v zameno za majhne usluge, predvsem na področju kontrole tiska.

Delavski razred je nebogljen, čeprav dobro organiziran v sindikatih. Le-ti pa nimajo koga, ki bi jih zastopal na politični ravni. V Sloveniji namreč levice ni. Še najbolj leva stranka (Zares) je v resnici liberalna, medtem ko je Socialna demokracija Boruta Pahorja to samo po imenu, v resnici pa je z delavskim razredom v nenehnem spopadu in jo bo to kmalu pokopalo. Zadnji referendumi o malem delu in vsiljeni pokojninski reformi so najboljša priča. Politična kriza je čedalje bolj globoka in na prihodnjih volitvah bo skoraj gotovo spet zmagala Janševa desnica.

Prvi poskusi narodne sprave so propadli, ker se z zgodovino še vedno manipulira in spor o partizanih in domobrancih še vedno buri duhove in predstavlja ozadje vsakršne politične razprave.

Kljub vsemu povedanemu pa verjamemo, da bo slovensko ljudstvo znalo najti pota modernizacije in izboljšanja razmer. Ponekod se že dvigujejo glasovi proti divjim privatizacijam in prodajanju tovarn tujcem ter zahteve, naj jih prevzamejo delavci in sami upravljajo. To je primer ajdovskega Fructala in prekmurske Mure. Morda tudi drugih.

Slovenija bo zares polnoletna in samostojna, ko se bo uresničila Cankajeva prerokba: „Narod si bo sodbo pisal sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.“