Pa ga imamo, varčevalni manever. Berlusconi in Tremonti sta tako prebrisana, da sta s pomočjo predsednika Napolitana in pasivne opozicije uspela spraviti pod streho gnusen ukrep, ki javno potrošnjo krči v treh letih za skoraj 70 milijard evrov, vse na koži preprostih ljudi.
{jcomments on}
Pohiteli so z manevrom, češ da finančne špekulacije šibijo italijanske borze in vrednost kapitalov. Res je, da so špekulanti (zakaj ne povejo, kdo?) v nekaj dneh na borzah »požgali« dvakrat več, kot naj bi sedaj prihranili v naslednjih treh letih. In kdo naj varčuje? Mar bogataši? Kje pa! Najbolj prizadeti bodo nižji sloji delavcev in njihove družine, skratka tisti, ki mesečno zaslužijo največ 2 tisoč evrov, pa še upokojenci in bolniki. Kajti vsaki družini bo manever »odščipnil« letno 1800 evrov, je izračunal sindikat CGIL.
Kako? Prvi ukrepi so gnusni, čeprav so v resnici le prvi cukrček, kateremu bo sledilo še hujše. Ukinili so davčne olajšave družin, odbitke za zdravljenje, zamrznili višje pokojnine, tistim pa, ki se bodo upokojili, podaljšali za mesec ali dva roke. In še ukrepi na področju zdravstva: samoprispevki povsod, od prve pomoči do specialističnih pregledov.
Del varčevanja je vlada prenesla na krajevne uprave (dežele, pokrajine, občine), ki bodo imele na izbiro: ali skrčijo svoje storitve, ali jih podražijo.
In to ni vse. Berlusconi je (ob praktičnem molku parlamentarne opozicije, se pravi demokratov, Italije vrednot in sredincev) prevaral vse skupaj, ko je triletno breme varčevanja (in klestenja) organiziral tako, da bo Italija prihodnje leto zmanjšala družbeno potrošnjo za pičli 2 milijardi evrov, nato za 6 in končno, čez tri leta, za ostalih 62 milijard evrov.
Kaj to pomeni? Ker bodo kmalu parlamentarne volitve, je Berlusconi razmišljal tako-le: Najhujši zalogaj pustim tistim, ki pridejo za mano. Naj se znajdejo kot vedo in morejo.
Če za njim pride levosredinska koalicija, bo imela na grbi varčevalni manever, kakršnega ne pomni italijanska zgodovina. Število revežev pa se medtem veča. V Italiji jih je sedaj že preko osem milijonov.
Politični zaključek je jasen. Zmena reformistična opozicija je padla na izpitu, čeprav sama zase trdi, da je »odgovorna«. Ker bodo v naslednjih letih privatizirali (torej prodali), vse kar je sploh prodati mogoče, bo rezultat nedavnega eferenduma o vodi kmalu pozabljen. Upajmo samo, da ne bodo privatizirali tudi zrak. >
Pozna se, da v italijanskem parlamentu ni več komunistov, ki bi gotovo vodili ostro opozicijo in pravo obstrukcijo proti sklepom, ki so krivični in v marsičem nekoristni.
Kaj bi torej služilo Italiji, da se izvije iz finančne krize?
Obdavčiti bi morali bogastvo. Premoženjski davek, vključno na palače in razkošne vile. In davek na finančne špekulacije. Brezkompromisen boj proti davčnim utajam, tistim velikim, ki gredo v milijone in milijarde. Ne pa, da davčna uprava šikanira preproste ljudi za nekaj deset evrov ali za manjše napake.
Zmanjšati nepotrebne stroške države, kot so stroški za razne vojne pustolovščine v Afganistanu ali Libiji.
Zmanjšati tudi stroške za politiko. A ne tako, da morajo plačati občinski svetovalci, ki sploh ne prejemajo velikih dnevnic. Plače članov parlamenta in vlade naj se prilagodijo evropskemu povprečju. Ukine naj se nepotrebni park 15 tisoč plavih limuzin, letal in helikopterjev, ki sami stanejo milijardo evrov letno. Reprezentančne avtomobile naj ohranijo le nosilci glavnih funkcij, ostali pa naj se poslužujejo javnih prevozov. Denarne prispevke strankam naj zamenjajo bezplačne ali cenejše storitve, kot so sedeži, tiskarne, informatične mreže in dostop do televizije.
Predvsem pa naj se prične brezkompromisen boj proti korupciji, ki se je spet razpasla in sama požre dobrih 60 milijard evrov, torej skoraj toliko, kot je vreden varčevalni manever. Zato pa Italija potrebuje novo vlado naprednih sil ali vsaj tako, ki bi jo napredne levičarke sile nadzorovale.
Res je poletje, toda napočil je čas družbenih konfliktov. Potrebna nam je borbena vroča jesen. (sts)
