Umazani kompromisi na naši koži

    Kaj se dogaja? Montiju in cmeravi Fornerovi je uspelo, s soglasjem sindikatov in demokratov, spremeniti režim zaposlovanja v korist podjetnikov, saj so sprostili odpuste z dela.

Zaščita čl.18 ostaja le blag spomin in izjemna priložnost. Kakor je rekel znan podjetnik, je nova zakonodaja o delu kakor nabit samokres, ki ga drži gospodar v roki. Saj ne bo streljal, toda delavci se fa bodo vseeno bali in bodo sprejeli vsako ponižanje. Grožnja zaleže več kot dejanje. Rezultat pa bo cenejša delovna sila in popolna oblast gospodarjev kapitala.

    Klonili so demokrati in s tem prisilili CGIL, da se je dejansko odpovedala stavkovni grožnji. Osamljeni ostajajo le kovinarji FIOM. V parlamentu opozicija domala nima več besede, saj tudi Di Pietro ni povsem prepričan v svojih nastopih. Navsezadnje ni levičar.
    In to ni še vse. Čeprav reforma dela dejansko slabša pogoje zaposlovanja in sprošča odpuste z dela, ne rešuje niti stanja mladih in začasno zaposlenih, da o socialnih blažiulcih sploh ne govorimo. Kar je Fornefova obljubljana na samem začetku, se je zgodilo. Odpravljena je bila dopolnilna blagajna, uvedene so nove oblike blažilcev, ki pa bodo cenejše in slabše.
    Medtem pa svetovni finančni kapital ne odneha. Svetovni denarni sklad ugotavlja, da se bo čez 40 let povprečna starost povečala za tri leta in to naj bi bila prava katastrofa, zaradi katere je treba še bolj zatiskati npasovne. Zanimivo: čez 40 let komaj 3 leta več? Bo najbrž tako, kot v Rusiji, kjer se povprečna starost niža, odkar imajo kapitalizem in reveži pač umirajo…
    Montijevi manevri ne prepričajo več nikogar. Ljudje so tudi razumeli, da jim pije kri. V kratkem predujem davka IMU na stanovanja in hiše, nato obdavčitev dohodkov, cenejša energija… Ljudje živijo slabše in en vedo več, kje privarčevati. Oblast pa jim kar jemlje, jemlje… Saj ve, da so v obupu na razpolago grešni kozli: politiki, tuji priseljenci in še kaj. Na udaru je demokratični sistem, ki so ga Napolitano in Monti povsem sprevrgli.
    Italija potrebuje opozicijo. Ne pa dogovarjanje med demokrati in desnico s posredovanjem demokristjanov. Italiji so potrebni borbeni sindikati in levica, ki se naslanja na koristi delovnih ljudi, proti kapitalu. Levica, ki je edina tudi poštena in ima smisel za moralo, kakor ga je imel Berlinguer.
    Maja bodo upravne volitve, na katerih bo volilo več milijonov ljudi. To bo pravi preizkus popularnosti vlade in njenih strank koalicije ABC, a tudi preizkus vračanja skrajne levice na pozornico. Od rezultatov bo odvisno, kako se bo potem odvijala tudi parlamentarna razprava o reformi tržišča dela in drugih vladnih ukrepih.