Volitve v Franciji, Grčiji in Italiji pričajo o tem, da so ljudje nezadovoljni z načinom, kako vlade ukrepajo zaradi finančne krize.

{jcomments on}

1. Rezi in varčevanje: splošno obubožanje družin. Samomori obrtnikov in podjetnikov niso šala.

2. Mladi nimajo dela, mnogi ga sploh ne iščejo več.

3. Recesija grize. Luči na koncu tunela ni videti.

Poglejmo posamezne države.

Francija je nekakšen vezni člen med gospodarsko uspešno in močno Nemčijo in ostalimi evropskimi državami, ki tonejo v dolžniški krizi. Vendar so se Francozi uprli starim receptom, ki jih je narekovala evropska banka. Zapodili so Sarkozyija in v Elizejsko palačo poslali socialista Hollanda, navadnega človeka, ki ga sedaj podpira vsa levica.

Pariški dogodki pomenijo zasuk v Evropi, kjer je doslej neusmiljeno vladala liberalna desnica. Francija lahko pritiska na Nemčijo, ki se je doslej vedla oholo in ščitila zgolj lastne koristi, ne glede na posledice. (Glej nasprotovanje evropskim obveznicam).

Grčija: tu so posledice protikriznih ukrepov najhujše. Splošna revščina in nezaposlenost. Učiteljice vedo povedati, da otroci v razredih omedlevajo, ker so lačni. Televizija uči, kako pripravljati preproste in poceni jedi, kot v času vojne, italijanske okupacije in tedanje lakote.

Nič čudnega, torej, da so Grki kaznovali odgovorne za krizo, saj so poneverjajali državne račune, a tudi tiste, ki so brezpogojno sprejeli diktat kanclerke Merklove in evropske banke.

Napredovali sta skrajna levica, ki je do EU zelo kritična in pa desnica, ki prvič v grški zgodovini, zadobiva celo fašistične značilnosti, kot v časih vojaške diktature.

Čez mesec dni bodo spet volitve in verjetno bo Grčija šla še bolj na levo. Bruselj in Berlin bosta morala izbrati:

a) Grčijo lahko vržejo iz evroobmočja, vendar bi to imelo hude posledice na celotno evropsko finančno stanje,

b) lahko obnovijo pogajanja in ponudijo novo pomoč, a pod bolj sprejemljivimi pogoji. Navsezadnje bi rešitev Grčije stala manj kot kapitalizacija ene izmed propadlih ameriških zavarovalnic.

O italijanskih volitvah pozneje.

Poudariti je treba, da je ključno vprašanje, kakšno Evropo bomo imeli.

In še prej tudi to: kriza ni svetovna. Pretresa kapitalistični svet, torej ZDA in zahodno Evropo, medtem ko se drugi, od Kitajske in Rusije do Latinske Amerike še naprej razvijajo z naglimi ritmi.

Najbrž smo res živeli na veliki nogi, a je tudi res, da so bile finančne špekulacije prehude in mi, preprosti ljudje, zanje nismo krivi. A plačujemo zanje težko ceno.

Kakšno Evropo, torej? Sedanja ni ne tič ne miš, ne krop, ne voda. Ni federacija držav s skupno vlado, niti konfederacija. Ima parlament, ki ne odloča. Nima skupne zunanje ali obrambne politike, ki sta še vedno domena Washingtona in Nato pakta.

Tudi nima skupne socialne in delovne politike.

Edini, ki EU združujejo, so finančni kapital in banke. Potrebna je torej korenita reforma, da bo EU zares imela skupne cilje in da bo skupaj izkoriščala vire svojega razvoja.

Seveda je treba veliko storiti in za to so potrebni pogumni ljudje, kot so bili po vojni Adenauer, Schuman, De Gasperi ali pred dvajsetimi leti Jospin in Delors.

Evropa, ki se bo dogovarjala tudi z Rusijo in arabskimi državami Sredozemlja.

Zdaj pa je razdeljena na dvoje. Na sever, kjer je kriza manjša in je pod nemškim vplivom, ki sega tja do vzhodnih slovanskih držav, kot so Poljska, Češka, Slovaška. In na jugozahod, od Irske in Portugalske preko Španije, Italije in Grčije.

Če bi Grčija zapustila evroobmočje, bi ga najbrž tudi ostale. S svojimi šibkejšimi valutami bi najbrž začele izvažati in konkurirati bogatemu severu, energijo in surovine pa bi drago plačevale. Njihovi dolgovi bi rasli in na koncu bi spet zapadle v krizo.

Politični zasuki lahko koristijo, če zatuli alarm in vlade bankirjev razumejo, da ne morejo nadaljevati kakor zdravnik, ki je uspešno opravil operacijo, le da je bolnik umrl.

In tu je Italija. Delne upravne volitve so kaznovale predvsem desnico, ki je kriva za nastalo krizo in razsipavanje. Ni pa nagradila strank, ki nekritično podpirajo vlado strokovnjakov in bankirjev. Rezultat kaže na visok odstotek vzdržanih, skoraj 40%, in na protestne glasove, oddane Grillovemu gibanju.

Grillo: komik, ki je odkril politični prostor za psovke in vsesplošno kritiko. Marsikdaj zadene v živo, včasih pa ga zanese, kakor takrat, ko je vulgarno žalil znanstvenico Rito Levi Montalcini ali sedaj, ko posnema ligo in nasprotuje predlogu, da bi na italijanskem ozemlju rojenim otrokom tujih priseljencev priznali državljanstvo.

Sedaj, ko je zbralo precej glasov, se bo gibanje 5 zvezdic moralo odločiti. Minil je čas psovk in kričanja, začenja se čas odgovornosti in konkretnih izbir, tudi med desnico in levico.

Seveda je Grillu naredila prostor politika, ki ni bila sposobna lastne prenove in še danes išče bližnjice preko skrpucane volilne reforme, da o korupciji sploh ne govorimo.

Italija, kjer se ljudje začenjajo upirati, saj razumejo, da jih čakajo grdi časi. Pomislimo samo, na davek na stanovanja IMU, ki mu kmalu poteče rok za plačilo prvega obroka. Družine sedaj računajo in ugotavljajo, da bo spet zmanjkalo denarja, saj bo davek na hišo znašal celo mesečno plačo.

Nekaterih potrebnih olajšav pa vlada ni dala. Naprimer tistim, ki stanovanje ali hišo res imajo, vendar zanjo plačujejo bančno posojilo. Banke pa davka IMU ne bodo plačale, kar je nesmisel, posebno še, če ga celo cerkev deloma mora plačati za svoje komercialne dejavnosti.

V tem vzdušju prihaja na površje tudi terorizem. Kakor vedno, ko je treba uveljaviti znano pravilo, da nič ne stabilizira stanja v državi tako, kot umetna destabilizacija.