Tragedija v morju pri Lampedusi je pretresla italijansko in evropsko javnost. Več sto tujih priseljencev je namreč utonilo v vodah Sredozemlja, ko je na prepolnem čolnu izbruhnil požar. Vendar je sedaj potrebno resno razmišljanje, sicer bo vse skupaj le jokava farsa.

{jcomments on}

 

Sam papež Frančišek se je podal na otok, ki je bliže afriški obali kot Evropi, da bi spregovoril o solidarnosti s temi svetovnimi sirotami. Spomnil je, da je v hladnih vodah Sredozemlja doslej utonilo najmanj 20 tisoč revežev, ki so v Evropi iskali novo življenje.

Vprašati se moramo, ali je vse to neizbežno? Je kdo kaj kriv?

Italijanska politična srenja se je že razjokala in notranji minister Alfano je celo predlagal, naj bi Lampedusi podelili Nobelovo nagrado za mir. Niti besedice pa nista, ne on, ne Letta, rekla o nujni spremembi morilskega zakona Bossi-Fini, ki obravnava prebege teh setovnih sirot kot kriminal in ga tudi kaznuje.

Kaj pomeni Bossi-Fini smo videli prav te dni na Lampedusi. Kako? Ribiči so reševali iz vode brodolomce, ženske, otroke, mladeniče, medtem ko so policijski čolni fotografirali in snemali reševalce. Zakaj? Ker bodo vsi obtoženi sodelovanja pri zločinu. Sam državni pravdnik, ki je podpisal prve obtožbe proti reševalcem, je priznal, da sicer spoštuje zakon, a se sramuje, da ga mora izvajati.

Zato so se nekatere ribiške ladje izogibale reševalni akciji. Bali so se zaplembe njihovih bark in prepovedi nadaljnjega opravljanja svojega dela.

Kaj pa preživeli? Poslali jih bodo v lagerje, kot so zbirni centri (Gradišče med njimi), da jih identificirajo in nato izženejo domov. Redkim bodo priznali politično zatočišče, ker je Italija pri tem zelo skopa. V resnici pa ti reveži skušajo priti na sever Evrope, v Nemčijo in Skandinavijo, kjer jih marsikdaj čaka delovno mesto ali njihova družina.

Italija je torej zanje le obala, na katero morajo priti, če hočejo nadaljevati svojo pot na sever.

Vprašajmo se, torej, kaj naj bi naredila Italija, če bi hotela pokazati človeški obraz in se spomniti, da so podobni prizori s trupli na obali znani še iz začetka prejšnjega stoletja, le da so bili utopljeni brodolomci Italijani, ki so se zaman skušali izkrcati v Ameriko.

Spremeniti je treba zakonodajo! To je prvo. Ukiniti je treba zločin nedovoljenega priseljevanja, ki ničesar ne rešuje, povzroča pa take in podobne tragedije.

Mar to pomeni odpreti na stežaj vrata tujemu priseljevanju? Nikakor ne. Vendar je treba o vsem tem razmišljati in ukrepati globalno. In ne tako, kot pred leti z Libijo, kateri je Italija nudila vojne ladje, da so prestregale begunce v morju in jih nato strpale v koncentracijska taborišča sredi Sahare, kjer so umirali kot muhe.

Vedeti moramo, da je na južni obali Sredozemlja, od Maroka do Egipta in Somalije, najmanj 25 milijonov mladih ljudi, ki nimajo dela. V obudu se bodo selili v bogatejše države in tvegali vse, tudi smrt, le da bi se rešili sedanjih tegob, vojn in političnega zatiranja.

Preseljevanja ni mogoče preprečiti z zidovi, mrežami ali mornarico. Prej ali slej tokovi najdejo svojo pot, po morju ali kopnem. O tem priča zgodovina človeštva, ki je poznala množično preseljevanje v severno in južno Ameriko ter na jug Azije. Italijanov po svetu je skoraj 60 milijonov, še več kot doma.

Edina prava rešitev je mednarodno gospodarsko sodelovanje, sprememba krivičnega mednarodnega gospodarskega sistema, k čemur težijo predvsem države t.im. Skupine BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) in vsa Latinska Amerika.

O bo Evropa to spoznala in začela del svojih sredstev investirati v države južnega Sredozemlja, da bodo tam nastajala nova delovna mesta, bo pritisk priseljevanja manjši, nikakor pa ne bo zamrl. Lažje ga bo usmerjati, organizirati in legalizirati. Da svetovne sirote ne bodo šle na pot s plavajočimi krstami ali prenapolnjenimi gumenjaki, pač pa po normalni poti.

Seveda je to sedaj težko, ker se v EU sklicujejo na krizo. Toda le-ta pesti enako vse, tudi tuje delavce, ki jih je v Nemčiji kakih 6 milijonov, prav toliko v Franciji, v Italiji in na Švedskem poldrugi milijon. Krizo pa bo mogoče rešiti samo z novo gospodarsko politiko, ki naj jo usmerjajo državne oblasti z levim predznakom, se pravi politiko širitve proizvodne osnove in ustvarjanja novih delovnih mest, ko bo povečana potrošnja tudi dala zagon gospodarskemu vzponu.

Jasno je, da Lettova zmerno desna vlada širokih zavezništev med PD in PDL tega ne bo sposobna. Dokler se stvari ne bodo spremenile bomo pač objokovali utopljene matere in otroke in sodno preganjali reševalce.